Skriti trenutek čarobnosti

Umetniška glasba je nenavadna umetnost. Za to, da zaživi, potrebuje izvajalca, ki logično urejene, arhitektonsko nakopičene zvočne strukture napolni z iskrenim izrazom. Le on lahko, kot nekdaj antični igralci, s skoraj magično močjo vzbudi empatijo v poslušalcu. Te čarobnosti je na koncertnih odrih na žalost vedno manj in vsekakor je ne zagotavljajo prestižni dogodki v samovšečnih templjih glasbene umetnosti z zvezdniškimi izvajalci, visokimi honorarji in ustrezno dragimi vstopnicami. Na teh dogodkih prej naletimo na rutinirani perfekcionizem, na vrhunsko dizajnirane izdelke glasbene industrije, ki so v svoji tehnicistični popolnosti brez pečata, ki jo glasbi lahko da le izvajalčeva osebnost. A včasih nanjo naletimo na nenavadnih krajih. 

To ni bila vsakodnevna, večinoma zdolgočasena uradniška tlaka, kakršno pogosto spremljamo na koncertih poklicnih orkestrov. To je bilo muziciranje mladih glasbenikov, ki so za pripravo in nastop žrtvovali svoj prosti čas in finančna sredstva. Poslušalcem so podarili dragocene trenutke čarobnosti, napolnjene z elanom in iskreno izpovednostjo.

Eden takih je bil brez dvoma koncert, na katerem sta pod umetniškim vodstvom mladega dirigenta Zorana Bičanina nastopila pianistka Meta Fajdiga, ki po končanem študiju klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani izpopolnjuje znanje v Zürichu, ter orkester Alumni, sestavljen iz diplomantov Akademije za glasbo v Ljubljani, ki svojo glasbeniško pot nadaljujejo doma in v tujini.

Spored večera je bil sestavljen izključno iz del Ludwiga van Beethovna. Uvedla ga je uvertura k baletni glasbi Prometejeva bitja, op. 43. Lahkotno delo iz skladateljevega zgodnjega dunajskega obdobja je predstavilo malo znanega, mladostnega Beethovna. Zazvenelo je v ustrezno živahni interpretaciji, ki je poudarila kontraste med spletanjem nemirnih, pretanjeno izrisanih linij godalnih glasov in masivnim, včasih skoraj grobim nastopaštvom pihal, trobent in pavk, med bufonsko šaljivostjo in prostodušno odrezavostjo.

Z drugo točko večera smo se preselili v obdobje skladateljeve globoke eksistencialne krize, ki jo je sprožila napredujoča okvara sluha. Solistka Meta Fajdiga je suvereno premagovala zahteve, ki jih Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37 postavlja pred solista. Izkazala se je s svojo zvočno prezenco, s katero je uravnotežila skoraj do simfoničnih razsežnosti stopnjevano orkestrsko spremljavo, ter očarala občinstvo s širokim razponom izraznih registrov, s katerimi je enako prepričljivo pričarala različne plati Beethovnove partiture, tako tragično silovitost in naivno spevnost prvega stavka kot sanjavo ekspresivnost počasnega ter resignirano, ironično pervertirano navidezno vedrino zaključnega stavka. Dirigent Zoran Bičanin je pomagal vzpostaviti svojevrsten dialog med stabilno urejenostjo glasbene strukture, za kar je poskrbel orkester, ter individualiziranim izrazom solistke, ki se je stopnjeval do živahnih rubatov.

Zadnja točka večera je bila Simfonija št. 4 v B-duru, op. 60. Umetniški vodja večera se je pogumno odločil za interpretacijo, ki je v Beethovnovi partituri odkrivala predvsem vihravo silovitost in ne toliko igrive radoživosti. Živahni tempi so člane orkestra postavljali pred težke naloge, ki pa so jih ti uspešno obvladali in nam predstavili intonančno ter artikulacijsko izčiščeno izvedbo. Morda smo mestoma pogrešali nekaj več zvočne uravnoteženosti med orkestrskimi skupinami, toda glede na to, da je bil orkester sestavljen ad hoc in ni imel veliko časa za vaje, mu tega ne moremo zares očitati.

Koncertni večer Beethovnovih skladb nas je spomnil na to, kakšno bi izvajanje glasbe moralo biti. To ni bila vsakodnevna, večinoma zdolgočasena uradniška tlaka, kakršno pogosto spremljamo na koncertih poklicnih orkestrov. To je bilo muziciranje mladih glasbenikov, ki so za pripravo in nastop žrtvovali svoj prosti čas in finančna sredstva. Poslušalcem so podarili dragocene trenutke čarobnosti, napolnjene z elanom in iskreno izpovednostjo. Uresničila se nam je želja, ki jo je Beethoven zapisal na partituro svoje Misse solemnis: Von Herzen – möge es wieder zu Herzen gehen, »Od srca – naj gre zopet do srca«.