Klavirski trii s Klavirskim triom v Slovenski filharmoniji

Dan po zaključku Slovenskih glasbenih dnevov se dogajanje v Slovenski filharmoniji ni umirilo, saj je bil na sporedu Klavirski trio uveljavljenih interpretov: violinista Janeza Podleska, Karmen Pečar Koritnik na violončelu in Aleksandra Serdarja za klavirjem. Ta umetniški sestav obstaja komaj od leta 2021, a ima za seboj že večje število koncertov. Tokrat so se glasbeniki predstavili s programom, na katerega so uvrstili Klavirski trio št. 7 v B-duru Ludwiga van Beethovna, imenovan »Nadvojvoda«, Klavirski trio št. 1 v H-duru Johannesa Brahmsa ter Maestoso lugubre iz klavirskega tria Lucijana Marije Škerjanca. Povsem drugo občutje nas je zajelo ob elegičnem Škrjančevem Maestosu lugubre. Po zaslugi nastopajočih smo ga doživeli v poudarjeno ekspresivni in prečiščeni igri tragičnega izraza. Izjemno tankočutno je bil izveden zamišljeni solo na violini, a so vsi, tako solist kot tudi spremljevalca, poskrbeli za globoko občuteno interpretacijo.

Beethovnov Klavirski trio so izvedli v prvem delu večera. Pritegnila nas je zmerna, pretehtana igra s poudarkom na klavirju ob umirjeni, čustveni spremljavi violine in violončela, ki sta se razživela v emocionalno obarvanih gradacijah. Zlasti čelistka je pokazala zanos in z violinistom sta v dialogu pizzicatov živahno parirala pianistu. Zvočno pretanjeno uigrani trio se je osredotočil na čustveno fraziranje, ki je lepo sovpadlo z melodijo. Interpretacija je bila na trenutke ognjevito čustvena, sicer pa jo je vodila poudarjena muzikaličnost. V drugem stavku so izvajalci pokazali bravurozno in hitro igro, ki nas je posebno prevzela s čutnim izvajanjem čelistke, virtuozno spretnostjo pianista in umirjeno spevnostjo violine. Adut glasbenikov so bili dinamični prehodi iz tihih pasaž v forte, ki so bili izvedeni mehko in zelo plastično. V tretjem, kontrastnem stavku se je klavirski part zrcalil v zadržano mehki igri ob umirjeni spremljavi, ki jo je harmonsko podprla. Najbolj so nas očarali trenutki tihe in čustvene miline ter prehodi med njimi in energičnimi pasažami, izvedeni z občuteno in zrelo igro. 

Povsem drugo občutje nas je zajelo ob elegičnem Škrjančevem Maestosu lugubre. Po zaslugi nastopajočih smo ga doživeli v poudarjeno ekspresivni in prečiščeni igri tragičnega izraza. Izjemno tankočutno je bil izveden zamišljeni solo na violini, a so vsi, tako solist kot tudi spremljevalca, poskrbeli za globoko občuteno interpretacijo. Resnično zadihali so v pretresljivo izpovedni igri. Lahko bi rekli, da so svoje izvajanje vzeli za poslanstvo, saj so vanj vložili svoje dovršeno znanje, oplemeniteno s prvovrstno muzikaličnostjo in izjemnim čutom za interpretacijo. 

Tudi Brahmsov Klavirski trio št. 1 v H-duru, op. 8 je bil poln ponotranjenih gradacij enotnega izraza. Violinist Janez Podlesek se je povsem vživel v interpretacijo ob smeli spremljavi. Karmen Pečar Koritnik je svoj part odigrala z rahločutno milino, medtem ko bi igro Aleksandra Serdarja lahko označili kot izrazito in tehnično brezhibno, s poudarkom na zreli in energični izvedbi, ki ji je pridal mehkobo in vešči pianizem. Dokazali so, da so mojstri izrazne in občutene izvedbe, ki se nas je resnično dotaknila.