Orkester v času epidemije

Kako dolga sta lahko dva meseca, smo občutili med karanteno v času epidemije koronavirusa, ki je letošnjo glasbeno sezono prekinila na polovici, ravno sredi najživahnejšega spomladanskega dogajanja. Dejstvo, da je živa glasba utihnila, po preklicu izrednega stanja šele začenja kazati daljnosežnost in pretresljivo krutost svojih posledic. V teh razmerah, ki umetnikom in kulturnim delavcem kradejo sen, ogrožajo njihovo eksistenco ter zbijajo optimizem in umetniški navdih, pa se umetniki in kulturni delavci vendarle borijo oz. borimo ter skušamo prebiti debelino in težo plašča, s katerim nas ogrinja sivina brezdelnega vsakdana, trenutne revščine, strahu pred negotovo prihodnostjo. V tem času umetnost ponovno ponuja odgovore, motivacijo, upanje. To dokazujejo številni umetniki, ki so tudi v času, ko so bili njihovi načrtovani dogodki odpovedani, pripravljali alternativne sporede ter jih, zahvaljujoč razpoložljivi tehnologiji, ponudili svojemu občinstvu. Med njimi so člani Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije, ki so namesto simfoničnih koncertov oranžnega in modrega abonmaja do konca letošnje sezone praznino v glasbenem dogajanju zapolnili s komornimi koncerti, dostopnimi na spletu v obliki prenosa v živo. Filharmonični spletni abonma obsega ciklus kar dvajsetih komornih koncertov, v katerem člani Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije tvorijo različne, ne nujno standardne komorne zasedbe ter predstavljajo repertoar, ki ga v normalnih razmerah na filharmoničnih koncertih ne bi slišali. Prisotnost in zasnova takšnega koncertnega cikla sta vsekakor pohvalni, lahko bi rekli, da gre za srečo v nesreči. Poslušalci smo bili na žalost prikrajšani za doživetje žive glasbe, njenega fizičnega zvena ter akustike prostora, vendar je zvočna kvaliteta prenosa prek spleta načeloma izpolnila osnovna (in predvsem realna) pričakovanja. Mozartovo simfonijo smo lahko občudovali v lahkotni, elegantni izvedbi, medtem ko je Beethovnov stavek očaral z nežno, a globoko povednostjo.

Prvi v nizu filharmoničnih spletnih koncertov je bil spored z naslovom Orkester v času epidemije, kjer je orkestrsko zasedbo nadomestil sekstet godalcev, članov Orkestra Slovenske filharmonije. Spremljevalce dogodka je pred koncertom nagovoril vršilec dolžnosti direktorja Slovenske filharmonije, Matej Šarc. Spored je bil prilagojen tokratni zasedbi. Na začetku je zvenela Mozartova Koncertantna simfonija za violino, violo in orkester v Es-duru, K 364, in to v zgodovinski priredbi, ki jo je za sekstet godal leta 1808 priredil avstrijski glasbeni založnik Sigmund Anton Steiner. Slišali smo tudi priredbo Cavatine iz Beethovnovega Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru, op. 130. Člani zasedbe so muzicirali izvrstno in sproščeno, sploh če pomislimo na okoliščine izvedbe – dvorano, v kateri je občinstvo nadomestil snemalec. Izvajanje glasbe brez prisotnosti in odziva občinstva je za klasične glasbenike lahko nenavadna in pravzaprav neprijetna izkušnja, ki ji medsebojna distanca na odru in zaščitne maske ravno ne pomagajo, prav tako kot ne zmanjšano število vaj. V tem oziru je tako še posebno pohvalno, da so člani zasedbe postregli z interpretacijami, ki so s svojo ekspresivnostjo in visoko umetniško ravnjo prepričale skoraj enako, kot nasploh prepričajo njihovi orkestrski koncerti. Poslušalci smo bili na žalost prikrajšani za doživetje žive glasbe, njenega fizičnega zvena ter akustike prostora, vendar je zvočna kvaliteta prenosa prek spleta načeloma izpolnila osnovna (in predvsem realna) pričakovanja. Mozartovo simfonijo smo lahko občudovali v lahkotni, elegantni izvedbi, medtem ko je Beethovnov stavek očaral z nežno, a globoko povednostjo.

Koncert si lahko ogledate tukaj.