Sveža podoba in sporočilnost

Izvrstni slovenski pianist Petar Milić je eden tistih umetnikov, ki občinstvo vedno pusti žejno – vedno bi si namreč želeli še več! Njegovi nastopi so za ljubitelje klasične glasba prava poslastica, diskografija pa dragocena, četudi ne ravno obsežna. Leta 2012 je pri ZKP RTV Slovenija izdal svoj prvi album, in sicer z deli Frédérica Chopina. Temu letos končno lahko prištejemo težko pričakovani novi album, Klavirska koncerta /Piano concertos – Mozart & Beethoven. Album prinaša posnetka, nastala v Studiu 26 Radia Slovenija v letih 2016 in 2017, na katerih poleg Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Simona Krečiča kot solist na klavirju nastopa Milić. Posnetka sta neke vrste postludij izjemno uspešnih koncertov, kjer so se vrhunski slovenski glasbeniki predstavili z istim repertoarjem: Mozartovim Klavirskim koncertom št. 20 v d-molu, KV 466 in Beethovnovim Klavirskim koncertom št. 4 v G-duru, op. 58. Še danes se rad spomnim Mozartine, nedeljske matineje z Beethovnovim koncertom, ki je v veliki dvorani Slovenske filharmonije zvenela 20. marca 2016 ...  Ob poslušanju smo torej povabljeni ne le v svet glasbene zgodovine, v osebni svet dveh velikih dunajskih klasikov, med mogočne zvoke simfoničnega orkestra in klavirja, temveč tudi v intimnejši svet osebnega prispevka dveh izjemnih interpretov klasične glasbe, Simona Krečiča in v prvi vrsti Petra Milića, ki je gonilna sila projekta. Njegova predanost glasbi, izjemna tehnična spretnost in ekspresivna moč vdihujejo ničkolikokrat slišanima koncertoma Mozarta in Beethovna svežo podobo in sporočilnost.

Ob tokrat predstavljenih posnetkih je zanimivo poslušati Krečičev pristop k mojstrovinama klasicizma, ki sta zazrti že proti romantiki. Pianist in dirigent, ki je konec leta 2013 prevzel umetniško vodenje Opere SNG Maribor, je ravno v tistih letih doživljal obdobje izjemnih dirigentskih uspehov, ki so ga popeljali na odre od Ljubljane, Reke in Trsta do Berina in celo Kitajske. S posnetkov lahko razberemo, da ima trden, a navdihnjen nadzor nad izvajalsko zasedbo. Zdi se, da je posrečeno vzpostavil ravnotežje med svojo in pianistovo vizijo interpretacije, kajti orkester ne preglasi solista ne v zvočni ne v izrazni intenziteti. Milićevo kultivirano oblikovanje tona, fraze in intimnega, a do skladateljevega sloga spoštljivega in nevsiljivega izražanja pride na posnetkih lepo do izraza, skoraj se zdi, da pianista poslušamo v živo. Namesto da bi njegova karizmatičnost preglasila skladateljevo izvirno besedo, jo prej izpostavi v njeni žlahtnosti. Zato Milićeva interpretacija zveni zgledno »šolsko« in obenem izvirno, enkratno, sveže. Poslušalec se ob poslušanju posnetkov lahko prepriča o mojstrstvu pianista in dirigenta ter o uigranosti celotne izvajalske zasedbe in se hkrati mirno preda estetski izkušnji poslušanja glasbe, ki prihaja do nas nevsiljivo nepretenciozno, povsem naravno. K temu med drugim prispeva visoka kakovost studijskega posnetka.

Enkratna lepota za Mozarta izrazito viharniškega in temačnega koncerta nagovori že s prvimi takti in pretrese v trenutku, ko pastozni zvočni masi barvitega orkestra odgovori biserna pasaža v partu klavirja, ki s povsem drugo barvo naslika ista čustva. Skozi celotno interpretacijo treh stavkov te mojstrovine sledimo dosledno izpeljanemu unisonu in z njim uglašenim barvnim kontrastom. Kristalni zven in spevne fraze, s katerimi Milić oživlja Mozartove note, pri Beethovnovem koncertu zamenja povsem drugače oblikovan zvok. Solist tukaj posega po drugačnem dotiku, ki iz klavirja izvabi večplastno niansirane zvočne gmote, v katerih se skrivajo drugačna čustva. V dialogu z orkestrom zvok klavirja zveni v skupnem iskanju svetlobe, ki se prebija iz goste teme Beethovnovega glasbenega platna. Visoka tehnična kakovost posnetkov omogoča izjemno estetsko doživetje, ki nam ga album ponuja.

Dodana vrednost albumu je spremno besedilo izpod Milićevega peresa. Iz njega razberemo širino pianistovega študioznega pristopa k repertoarju, po katerem je posegel, ter osebno dimenzijo njegovega posvečanja glasbi. »Izdaja koncertov mi poleg občutkov zadovoljstva in hvaležnosti ponuja tudi priložnost za refleksijo o tem, kaj sta skladbi v preteklih desetletjih prinesli v moje življenje. Med študijem najprej vznemirljivo odstiranje glasbe izza not, ki so mu sledile vaje in nastop z orkestrom. Nepozabni so ostali občutki prevzetosti, ko te glasba prvič objame na odru, vse to pa ti je dano deliti z občinstvom.« Ob poslušanju smo torej povabljeni ne le v svet glasbene zgodovine, v osebni svet dveh velikih dunajskih klasikov, med mogočne zvoke simfoničnega orkestra in klavirja, temveč tudi v intimnejši svet osebnega prispevka dveh izjemnih interpretov klasične glasbe, Simona Krečiča in v prvi vrsti Petra Milića, ki je gonilna sila projekta. Njegova predanost glasbi, izjemna tehnična spretnost in ekspresivna moč vdihujejo ničkolikokrat slišanima koncertoma Mozarta in Beethovna svežo podobo in sporočilnost.