Imperatorka slovenskega pianizma

V petek, 11. februarja, smo se zbrali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na ponovitvi glasbenega dogodka prejšnjega večera. Spored svečanega značaja je nosil naslov Imperator, sooblikovali pa so ga člani Orkestra Slovenske filharmonije in pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, ki so nastopili pod taktirko Simona Krečiča. Solistka zrelim letom navkljub ohranja od nekdaj občudovano briljantno prstno tehniko in prefinjeno oblikovani ton ter že kar nonšalantno lahkotnost podaja zahtevna glasbena dela. Na enako visoki tehnični in izrazni ravni ji je pariral Orkester Slovenske filharmonije, medtem ko je zvočni telesi v skladno skupno izražanje povezoval izjemno natančni in do glasbene materije spoštljivi Krečič.

Koncert se je začel s prijetno otožnimi fanfarami skladbe Naturae vox Alojza Srebotnjaka. Ko se je ekspresivna skladba razplamtela, je Simon Krečič vodil izvrstno pripravljeni orkester skozi ognjevito interpretacijo zahtevnega orkestrskega dela. Z njim so se nastopajoči dostojno poklonili enemu pomembnejših slovenskih skladateljev druge polovice 20. stoletja in življenjskemu sopotniku Dubravke Tomšič Srebotnjak, solistke, ki je kot osrednja osebnost obarvala preostanek večera. Tokratni dogodek je bil namreč prestavljen iz prvotnega termina − moral bi biti sklepni koncert oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije v sezoni 2019/2020, s katerim je naša ugledna pianistka, katere kariera traja že sedem desetletij, želela obeležiti svoj 80. rojstni dan. Hkrati je leta 2020 minilo desetletje od zadnjega slovesa Alojza Srebotnjaka.

Klavirski koncert št. 4 v G-duru Ludwiga van Beethovna je kot celota zvenel skladno, zaokroženo in dostojanstveno. Solistka zrelim letom navkljub ohranja od nekdaj občudovano briljantno prstno tehniko in prefinjeno oblikovani ton ter že kar nonšalantno lahkotnost podaja zahtevna glasbena dela. Na enako visoki tehnični in izrazni ravni ji je pariral Orkester Slovenske filharmonije, medtem ko je zvočni telesi v skladno skupno izražanje povezoval izjemno natančni in do glasbene materije spoštljivi Krečič.

Z enako lepo odmerjenim, slogovno žlahtnim in izrazno močnim pristopom so glasbeniki po premoru interpretirali Beethovnov še veličastnejši Peti klavirski koncert v Es-duru, imenovan Imperator. Ta koncert simfoničnih razsežnosti je tako solistki kot orkestru omogočil razkazovanje briljantne tehnike in muzikalnosti, kajti ta Beethovnova mojstrovina (poleg neskončnih kromatičnih in večglasnih pasaž ter zahtevnih trilčkov) vsebuje tudi veliko liričnih momentov, ujetih v spevne, prefinjenega okraševanja potrebne melodije. Pod prsti Dubravke Tomšič Srebotnjak se je razvijala tehtna interpretacija, ki jo je podprl in okrepil enako vrhunsko pripravljeni orkester. Krečič je v interpretaciji sledil solistki ter orkester usmerjal glede na njeno sprotno, a kot vedno zelo diskretno in nevsiljivo izražanje.

Dolg stoječi aplavz je Dubravka Tomšič Srebotnjak nagradila s kar dvema dodatkoma in se nato poslovila z odra, kljub vztrajnosti občinstva. Vzdušje je bilo zares svečano, in to tako zahvaljujoč izbranemu sporedu monumentalnega značaja kot tudi zaradi zavedanja marsikoga izmed prisotnih, da imamo ne glede na nenehne turbulence v družbi, politiki in posledično kulturi v Sloveniji nekaj stalnic, kot so na primer Slovenska filharmonija in Dubravka Tomšič Srebotnjak. Na njihov kvalitetni prispevek k domačemu kulturnemu življenju se že desetletja lahko zanesemo. Naj bo tako tudi v bodoče.