22.12.2021

Spektakel kot sreča v nesreči

V Zlatem abonmaju je poleg Beethovnove filharmonije pod vodstvom Thomasa Rösnerja nastopil vzhajajoči mladi pianist Alexander Gadjiev.

Tomaž Gržeta

Alexander Gadjiev in Beethovnova filharmonija.
Foto: © Cankarjev dom

Cankarjev dom je v sklopu zlatega abonmaja napovedoval nastop Bergenskega filharmoničnega orkestra, vendar je ta odpovedal svojo evropsko turnejo. Nadomestni spored se je izkazal za morda še zanimivejšega, vsekakor pa izjemno posrečenega, in sicer predvsem zaradi nastopa mladega pianista Alexandra Gadjieva, ki se je predstavil ob orkestru Beethovnova filharmonija. V Gallusovo dvorano so v ponedeljek, 20. decembra, privabili zavidljivo število obiskovalcev, dvorana je bila oziroma glede na trenutne varnostne ukrepe polno zasedena. Gadjievo interpretacijo so odlikovali izjemna zbranost in ponotranjenost glasbenega materiala, ki je le navidezno lahkoten in mestoma skorajda dekorativen, predvsem pa neposredno in čisto muziciranje. Brezhibna prstna tehnika mladega glasbenika je bila daleč od senzacionalizma ter docela v skladu s funkcijo glasbene retorike. Gadjiev je iz klavirja izvabljal izjemno nežen, mehak ton, ki pa je z jasnostjo segel v najbolj oddaljeni kot dvorane. S takim nevsiljivim, a voluminoznim, močno prisotnim tonom je vseskozi dominiral nad diskretno, a barvito orkestrsko spremljavo.

Beethovnova filharmonija je orkester, ki ga od ustanovitve leta 1995 vodi Thomas Rösner, mednarodno priznani specialist za operno in orkestrsko glasbo 19. stoletja. Do leta 2016 je orkester deloval pod imenom Sinfonietta Baden, kajti sedež zasedbe je v Badnu, kjer prireja vsakoletni koncertni abonma. Beethovnova filharmonija izvaja širok repertoar od baroka do sodobnosti, vendar so jedro dela dunajskih klasikov Haydna, Mozarta in Beethovna, a tudi drugih avstrijskih ustvarjalcev, kot sta Schubert in Strauss. Zato smo bili veseli, da se je orkester predstavil ravno z dvema izmed najbolj priljubljenih Beethovnovih del: na začetku smo slišali Uverturo k tragediji Koriolan, op. 62, po premoru pa še Simfonijo št. 7 v A-duru, op. 92.

Zven orkestra je takoj očaral z barvitostjo in transparentnostjo, s katero tudi bogata orkestracija večplastnega glasbenega stavka deluje pregledno in prav nič masivno. To odraža seznanjenost Thomasa Rösnerja in njegovih glasbenikov s historično izvajalsko prakso, s katero dosledno pristopajo k interpretacijam svojega repertoarja. Energična in povedna izvedba tega precej temačnega dela je morda pogrešala nekaj več dramatičnih učinkov, izraženih z močnejšimi dinamičnimi kontrasti, ki bi še bolj poudarili viharniški značaj tega priljubljenega dela. In ravno s takšnimi ognjevitimi kontrasti je bila nato oblikovana z radostjo in strastjo prežeta Sedma simfonija, ki je zablestela v slogovno polnokrvni in več kot zgledni izvedbi. Znameniti Alegretto, katerega melanholični, celo nekoliko morbidni značaj je bil poudarjen z nekoliko živahnejšim tempom, je bil postavljen v učinkovit kontrast ob lahkotni, s humorjem in italijansko melodiko prežet Scherzo ter briljantni Finale, v katerem je orkester razkazal vrhunec svojih dinamičnih razsežnosti, podprtih z izvrstnim timpanistom. Člani Beethovnove filharmonije so aplavz nagradili z dodatkom, Mozartovo Uverturo k Gledališkemu direktorju, KV 486, v kateri je ponovno očarala pihalna sekcija.

Kljub izvrstnemu orkestru je bil prava senzacija večera pravzaprav nastop italijansko-slovenskega pianista azerbajdžanskih korenin, Alexandra Gadjieva. Ta izjemno nadarjeni in predani mladi virtuoz si je oktobra letos priboril drugo nagrado na uglednem Mednarodnem Chopinovem tekmovanju v Varšavi. Glasbeno znanje sta mu sprva posredovala starša, pianista Ingrid Silič in Siavuš Gadjiev, nato je izobraževanju na Glasbeni šoli Emila Komela v Gorici in Konservatoriju Brana Maderne v Ceseni sledil študij na salzburškem Mozarteumu, trenutno pa se izpopolnjuje na berlinski Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler. Poleg druge nagrade je kot prvi slovenski finalist na Chopinovem tekmovanju osvojil še posebno nagrado za izvedbo sonate. 

Po tem svežem in odmevnem uspehu ne preseneča, da je Gadjiev za svoj nastop ob orkestru izbral ravno enega izmed Chopinovih koncertov. Koncert št. 2 v f-molu, op. 21 je zagotovo eden najbolj »romantičnih« romantičnih koncertov: prevladujoče liričen je, nič kaj monumentalen, z bravuroznimi momenti, ki niso sami sebi namen, temveč organski del izjemno prefinjene in zrele retorike takrat še zelo mladega Chopina. Chopinov Drugi klavirski koncert se je izkazal kot primeren slogovni kontrast Beethovnovima deloma, med kateri je bil umeščen v spored, poleg tega pa je bil izjemno posrečena izbira glede na senzibilnost solista. Gadjievo interpretacijo so odlikovali izjemna zbranost in ponotranjenost glasbenega materiala, ki je le navidezno lahkoten in mestoma skorajda dekorativen, predvsem pa neposredno in čisto muziciranje. Brezhibna prstna tehnika mladega glasbenika je bila daleč od senzacionalizma ter docela v skladu s funkcijo glasbene retorike. Gadjiev je iz klavirja izvabljal izjemno nežen, mehak ton, ki pa je z jasnostjo segel v najbolj oddaljeni kot dvorane. S takim nevsiljivim, a voluminoznim, močno prisotnim tonom je vseskozi dominiral nad diskretno, a barvito orkestrsko spremljavo. S prefinjenim in logičnim fraziranjem ter korektno oblikovanimi okraski je v polnosti izrazil bogato lirično vsebino koncerta, s svojo zvočno in vizualno pojavo pa oživel idealizirano podobo romantičnega umetnika, značilno za Chopina. Navdušeno občinstvo je skromni, a karizmatični glasbenik nagradil z dvema dodatkoma: Chopinovo mazurko ter bravuroznim, z nevsakdanjo lahkot(nostj)o zaigranim Valčkom v As-duru, op. 42.

Bergenskim filharmonikom bomo zagotovo lahko še kdaj prisluhnili, namesto njih pa smo bili tokrat deležni dragocene priložnosti: bili smo priče nastopu Alexandra Gadjieva ravno v obdobju, ki bo verjetno vedno predstavljalo posebno poglavje na njegovi obetavni glasbeni poti.