6. Filharmonični festival baročne glasbe 2021

Na prvem od napovedanih štirih koncertov filharmonične baročne glasbe je 8. januarja v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije nastopil orkester brez solistov, razen tistih iz vrst orkestra samega pa soli in tutti. Dirigent, italijansko-avstrijski oboist in pedagog Alfredo Bernardini, je brez taktirke vodil koncert kar preko spleta. Kljub temu sta s koncertno mojstrico, violinistko Ano Dolžan, spretno vodila spored Glasbe na vodi. V njem sta prikazala baročne orkestralne suite G. F. Händla in G. Ph. Telemanna. Na sporedu so bile Suite, tj. večstavčna dela, ki jih obkroža in navdihuje programska glasba: št. 1 v F-duru, HWV 348, št. 2 v D-duru, HWV 349 in št. 3 v G-duru, HWV 350 (1717), vmes pa je zvenela Telemannova prav tako programsko zasnovana Glasba na vodi; Hamburška oseka in plima, TWV 55: C3 (1723). Med nastopajočimi so bili izpostavljeni pari kljunastih flavt in oboj, naravnih trobent in francoskih rogov ter solistični fagot in čembalo v funkciji bassa continua in 14-članski godalni korpus. Ta glasbila, neke vrste kompilacija med izvirnimi, zgodnjimi glasbili in sodobnim orkestrskim inštrumentarijem, so razkazala ves baročni blišč. Prikazi z nekaj manjšimi spremembami v zasedbi so opozorili na izjemno odzivnost vseh članov ansambla, na izjemne solistične, duo- in tutti zasedbe, ki so se nizale v sliki in zvoku. To jim je skupaj s tenkočutnim dirigentom uspevalo že v kontrastno zastavljenih suitah.

Skoraj uro in četrt dolga predstava baročne glasbe z njenega poznega in visokega baročnega odra je prikazala izvrstne dosežke. Teh seveda na Slovenskem v zadnjem času ne manjka, ni jih pa preveč. Če v tej zvezi omenimo vsaj poletna festivala zgodnje glasbe v Brežicah in Radovljici, že 10-letni abonmajski ciklus Stara glasba na Novem trgu ter specializirane tovrstne ansamble, kot sta musica cubicularis in Schola Labacensis, potem skupaj z že šestim zaporednim tovrstnim filharmoničnim abonmajskim ciklusom izstopi neke vrste slovenski poustvarjalni credo. Za slednjega ima v okviru Slovenske filharmonije največ zaslug zdajšnji v. d. direktorja in umetniški vodja Matej Šarc, do nedavnega tudi oboist-solist in dirigent v dosedanji baročni ponudbi filharmonije.

Prikazi z nekaj manjšimi spremembami v zasedbi so opozorili na izjemno odzivnost vseh članov ansambla, na izjemne solistične, duo- in tutti zasedbe, ki so se nizale v sliki in zvoku. To jim je skupaj s tenkočutnim dirigentom uspevalo že v kontrastno zastavljenih suitah. Zasijal je ves blišč baroka, a tudi utilitarnost, le da bolj zabavno koncipirana, kot si le-to običajno predstavljamo, se pravi resno, umetniško. Pri tem se niso pokazale kakšne bistvene razlike med angleškim in nemškim (visokim) barokom, navsezadnje sta prišla oba skladatelja in glavna akterja koncerta, Händel in Telemann, z Nemškega. Prvi je največ deloval in dosegal največje uspehe na londonski Temzi; in prav za slednjo je ves blišč treh suit tudi komponiral in izvedel. Telemann in njegova glasba pa sta bila usmerjena k nemški reki Laba in morju; in od tod verjetno prihaja podnaslov dela, ki je zvenelo v Slovenski filharmoniji: oseka in plima. Med reko in morjem je avtor vpletel še bogove morja, trgovine in vojne: Neptuna, Merkurja in Marsa. V zadnjem, desetem stavku (Canarie: Veseli mornarji) smo v odsotnosti tolkal slišali topotanje nog vseh orkestrašev z dirigentom načelu, kot neke vrste tolkalni efekt.    

Drugi koncert v Slovenski filharmoniji, tokrat v Osterčevi dvorani, nam je 12. januarja postregel s Filharmoniki in Koncertom z baročnimi glasbili. Alfredo Bernardini je vodilno vlogo dirigenta s prejšnjega koncerta zdaj zamenjal z (baročno) oboo v roki in ustih, pridružili pa so se mu še Paolo Calligaris (baročni fagot), Žiga Faganel (baročna violina), Martin Sikur (baročni violončelo) in čembalist Tomaž Sevšek. Kot komorni inštrumentalni kvintet so nastopili z deli Händla in Telemanna, J.-M. Hottererja, A. Corellija, G. B. Plattija in J. B. Plaja, torej z glasbo za različne baročne consorte: dva dua, trio, dva kvarteta in kvintet. Rdeča nit večera je bila oboa, saj je v omenjenih zasedbah manjkala le v violinsko-čembalsko zasedeni Corellijevi Sonati. V predstavah nemškega, francoskega, italijanskega in katalonskega baroka je bila prva posebnost že uvodno dvojno avtorstvo Koncerta a quattro v d-molu/A-duru TWV43: D3, ki ga pripisujejo zdaj Händlu, zdaj Telemannu – od tod odločitev, da se delo pripiše obema, in to enakovredno. Vodilna solista (oboa in violina) sta imela v tem prvem, štiristavčnem delu odlično oporo v izvajalcih bassa continua. Tega so si ves čas delili fagot, violončelo in čembalo, slednja dva zagotovo veliko več kot fagotist, ki je tako kot vodilni oboa in violina marsikdaj nastopil tudi solistično. V prvi vrsti smo občudovali italijanskega oboista Bernardinija, ki ga že poznamo kot avtorja programa letošnjega 6. Filharmoničnega festivala baročne glasbe in kot dirigenta na prvem koncertu. Zdaj je svojo glasbeno poliglotiko razširil na oboo in se tudi v tej vlogi izkazal za izvrstnega interpreta. Violinist Faganel je bil Bernardinijev povsem enakovredni partner. Če je bil v Hottererjevi petstavčni Suiti št. 3 v C-duru, op. 5 oboist še sam, pa mu je bil povsem enakovreden pendant v Corellijevi petstavčni Suiti št. 1 v D-duru, op. 5, in to ne le v briljantni kadenci, ki sledi neposredno na koncu drugega stavka, pač pa v celoti. V štiristavčnem Triu v c-molu skoraj neznanega Italijana Plattija se je vsa pozornost spet obrnila na par oboe in fagota ter violončela in čembala, da bi naposled sklepna kvartetna zasedba v tristavčnem Plajevem Triu v d-molu izzvenela povsem optimistično.

Malo manj kot ura odlične baročne muzike z nekaj kratkimi vmesnimi odmori je ob sprotnem spremljanju koncertnega lista in z odličnimi komentarji prvega od naših strokovnjakov tega področja, Domna Marinčiča, dodala še en kamenček v mozaik slovenskih in tujih interpretacij v skoraj avtentičnih izvedbah. Glasbi in neformalnemu inštrumentalnemu kvintetu je bilo tako še enkrat nastavljeno ogledalo, v katerem se je z mednarodnostjo soočila domača poustvarjalnost in ji bila povsem enakovredna.       
Za elektronsko podobo tako slike kot zvoka je znova odlično poskrbela ekipa Slovenske filharmonije. Poleg teh elektronskih podob smo bili, kot omenjeno, dodatno opremljeni s čisto pravimi koncertnimi listi. In kar ostaja, je večno – glasba!