Razkošje, ljubkost in šaljivost Bachove in Telemannove glasbe

Tudi v letošnji sezoni zatišje po decembrskem obilju dogodkov osvetljuje blišč glasbe 17. in 18. stoletja, za kar že petič skrbi Slovenska filharmonija. Letošnja edicija Filharmoničnega festivala baročne glasbe obsega štiri koncerte, drugemu v nizu pa smo lahko prisluhnili v petek, 17. januarja, v veliki dvorani Slovenske filhamonije, ki so jo obiskovalci napolnili do zadnjega sedeža. Nastopili so člani Orkestra Slovenske filharmonije, pod umetniškim vodstvom violinistke Ane Dolžan, kot solisti pa so nastoplili člani orkestra. Spored tega in ostalih koncertov iz cikla sta zasnovala filharmonik Klemen Hvala in strokovnjak za staro glasbo in historično izvajalsko prakso, Domen Marinčič, ki je prispeval tudi spremno besedilo.  Zdi se, da Slovenskim folharmonikov na splošno bolj ležijo Bachova dela - Telemannova dela, sploh orkestrska, ki niso stalnica sporedov, bi zahtevala pozornejši študij ter več izvajalskih izkušenj. Čeprav o visoki tehnični pripravljenosti članov Orkestra Slovenske filharmonije ni dvoma, skupno odkrivanje in izvajanje dodatnih območij orkestrskega repertoarja zahteva delo z bolj izkušenim dirigentom oz. umetniškim vodjom. Sicer nastanejo izvedbe brez žlahtne in slogovno izrazite izpovedne moči, kot smo jih slišali tokrat.

Na začetku nas je na odru dočakala velika zasedba, baročni godalni orkester (krepko zaseden) s čembalskim continuom, z dodatnimi trobili, pihali in tolkali. Razširjen izvajalski aparat je do neke mere zahtevala skladba, s katero so otvorili spored - Telemannov Koncert za tri trobente, dve oboi, pavke i orkester v D-duru. Zvočna podoba izvedbe je bila razkošna, za kar so poskrbeli predvsem izvrstni trobentači. Interpretacija je bila zasnovana slogovno dovolj izrazito, fraziranje in artikulacija posameznih partov je bila zgledna, vendar je bilo medsebojno prepletanje glasov pogosto neskladno, na meji kaotičnega. Prav tako ravnovesja niso dosegla dinamična razmerja med posameznimi parti, npr. orkestrska spremljava je pogosto povsem preglasila solo oboo.

Sledil je Telemannov Koncert za flavto, violino, violončelo in orkester v A-duru, v katerem je soliste spremljala precej bolj skromna orkestrska zasedba, kar je pripomoglo k bolj logičnim in avtentičnim razmerjem glasnosti med posameznimi parti. Posebno kvaliteto izvedbi sta dala flavtist Aleš Kacjan in violinist Rok Zgonc, ki sta svoja parta oblikovala izjemno skladno. Muzicirala  sta z enotno ekspresijo, v skladni komunikaciji. Žal se jima v tem ni pridružila violončelistka Petra Greblo, ki je tudi sicer svoj part oblikovala z veliko manj prefinjenosti ter mestoma tudi z labilno intonacijo. Vprašljivi so bili tudi tempi posameznih stavkov, ki so bili vedno malenkost stran od tistega tempa, v katerem bi stavek zadihal v vsej izraznosti značaja, ki mu ga je nadel skadatelj.

Po premoru je sledila morda najbolj skladna izvedba celega večera - Bachov Koncert za oboo d' amore in orkester v A-duru, v katerem je kot solistka nastopila izjemna Melina Todorovska. S skrbno in izjemno estetsko oblikovanim tonom ter brezhibno tehniko je svoj part vodila v skladnem dialogu z orkestrom, čeprav je tudi tukaj izziv za solista na pihalu predstavljala izbira nekoliko počasnejših tempov, ki poleg dolgih dihov zlahka ogrozijo tudi ekspresivnost fraz, kar pa se na srečo ni zgodilo.

Spored je sklenila obsežna programska, lahko bi rekli tudi alegorična Telemannova suita, znana kot Hamburška glasba na vodi. Nastala je za posebno priložnost, zato je skladatelj standardnim plesnim stavkom, ki sicer tvorijo suito, pripisal značaje ustreznih mitoloških osebnosti, povezanih z morjem in praznovanjem hamburškega mestnega admiralitetnega kolegija (mornariške inštitucije). Stilizirani plesi zato v tej suiti imajo, bolj kot plesne ritme, povdarjene osebnostne lastnosti - gre za galerijo glasbenih portretov likov iz klasične mitologije. Takšna zasnova za izvajalce predstavlja interpretacijiski, v tem primeru pa tudi tehnični, izziv. Uvertura je v prepočasnem tempu zvenela brez ustreznega temperamenta, akcentov in slavnostnega značaja - slogovno neokusno in ekspresivno neizrazito. Karakterni stavki, ki so sledili, so na srečo doživeli prepričljivejše interpretacije, nekateri skrajno zanimive in slikovite.

Celotna zasedba nas je še enkrat pozdravila z odra z dodatkom, ki je v izvrstni izvedbi sklanil dogodek s pozitivnim končnim vtisom - zvenela je Sinfonia iz Bachovega Velikonočnega oratorija. Zdi se, da Slovenskim folharmonikov na splošno bolj ležijo Bachova dela - Telemannova dela, sploh orkestrska, ki niso stalnica sporedov, bi zahtevala pozornejši študij ter več izvajalskih izkušenj. Čeprav o visoki tehnični pripravljenosti članov Orkestra Slovenske filharmonije ni dvoma, skupno odkrivanje in izvajanje dodatnih območij orkestrskega repertoarja zahteva delo z bolj izkušenim dirigentom oz. umetniškim vodjom. Sicer nastanejo izvedbe brez žlahtne in slogovno izrazite izpovedne moči, kot smo jih tokrat slišali tokrat.

Na splošno se ob takšnemu koncertu porodi nekaj vprašanj: npr. kakšen je smisel tega, da nek simfonični orkester, čigar »naravni« repertoar obsega glasbo od klasicizma do sedanjosti, posega po starejšem repertoarju? Gre za glomazno zasedbo, v kateri isti part pogosto zasede preveliko število glasbenikov, kar podre avtentično barvno in dinamično ravnovesje baročnega orkestra. Prav tako filharmoniki igrajo na sodobna glasbila, in kljub vrhunskemu muziciranju ustvarjajo zven, ki ni povsem avtentičen. S tem glasbo nekega obdobja - konkretno baroka - poslušalcem predstavljajo v podobi, za katero se zagotovo tudi sami zavedajo, da slogovno in estetsko ni avtentična. Ampak ta koncept »filharmoničnega festivala baročne glasbe'« nikakor ni v celoti zgrešen - ravno nasprotno, ima tudi veliko pozitivnih plati: npr. to, da glasbo baroka, ki sicer res ni stalnica sporedov simfoničnih orkestrov, predstavlja občinstvu, ki praviloma spremlja simfonične abonmaje. S tem širi prisotnost in priljubljenost baročne glasbe tudi med manj specializirane poslušalce. Morda bo kdo izmed njih z novorojenim zanimanjem za baročno glasbo obiskal tudi kakšen bolj specializiran koncert stare glasbe, karkšnih v Sloveniji na srečo ne manjka. Prav tako je izvajanje slogovno raznovrstnega repertoarja dobro tudi za »kondicijo« orkestra, oz. za verziranost in razgledanost njegovih članov. Zato, kljub nekaterim problematičnim točkam v konceptu festivala, sam festival pozdravljam kot (že peto sezono) zelo dobrodošlo glasbeno dogajanje v našem kulturnem prostoru.

Za konec pa še zavihek na temo, ki ni strogo glasbena: ob vhodu v dvorano smo, poleg vsebinsko bogate in oblikovno privlačne koncertne knjižice, prejeli še precej ambiciozno zasnovano zgibanko. Navada, da se obiskovalce zasuje z odvečnim papirjem, se je očitno trdno prijela vseh naših javnih zavodov, nekaterih prav izrazito. Prepričan sem, da bi vsebine, predstavljene v omenjeni zgibanki, svoje povsem primerno mesto našle na spletni strani Slovenske filharmonije. Menim, da propagandne publikacije, ki nimajo neposredne zveze z dogodkom, na katerem jih distribuirajo, predstavljajo povsem nepotrebno in nesmotrno zapravljanje javnih sredstev, prav tako pa je takšno početje skrajno neprijazno do okolja.