25.01.2021

Sprehod po baročni Italiji

Na 6. Filharmoničnem festivalu baročne glasbe smo v tretjem koncertu lahko prisluhnili programu z naslovom Sprehod po baročni Italiji.

Tomaž Gržeta

Slovenski filharmoniki
Foto: © Slovenska filharmonija

V petek, 15. januarja, smo lahko prek živega spletnega prenosa prisluhnili koncertu z naslovom Sprehod po baročni Italiji, ki je del 6. Filharmoničnega festivala baročne glasbe. S člani Orkestra Slovenske filharmonije je spored pripravil italijanski dirigent Alfredo Bernardini, na evropskem glasbenem prizorišču uveljavljen kot interpret stare, predvsem baročne glasbe. Pri zasnovi sporeda izstopa zelo pohvalno dejstvo, da je umetniški vodja iz bogate zakladnice orkestralnih del visokega baroka izbral manj znana dela, ki pa so več kot vredna izvajanja. Z njimi glasbeni jezik izbranih skladateljev doživimo v enako kredibilni luči, kot če bi jih predstavila njihova bolj znana, a zato manj sveža dela. To pa so seveda omogočile izvrstne interpretacije, ki pričajo tako o visoki tehnični in umetniški sposobnosti članov orkestra kot tudi o bogastvu znanja in izkušenj Alfreda Bernardinija.

Dogodek je odprl Corellijev Concerto grosso v D-duru, op. 6, št. 4, katerega začetni stavek ima značaj (ne pa tudi oblike) slavnostne uverture. Glasbeniki so orkestrski tutti oblikovali kot mogočno, a transparentno in gibčno zvočno gmoto, pod dirigentovim natančnim vodstvom so se razvijale gladke, spevne fraze, ki jih je z enako ekspresivnostjo bilo slišati kot odmev v concertinu – zasedbi solistov. Tega so sestavljali Ana Dolžan in Mario Dimitrov na violinah ter Igor Škerjanec na violončelu. S svojo lahkotno in izenačeno igro so postavili skladen kontrast zvoku orkestra, katerega zven v tem Corellijevem koncertu bogatita tudi dve trobenti, dve oboi in fagot. Sledila je Veracinijeva Uvertura v g-molu za dve oboi, fagot in orkester, v kateri sta zasijala predvsem solista na oboi, Monika Babič in Nicola Bignozzi, ter fagotist Lorenzo Contaldo. Njihovo igro je odlikovalo skladno oblikovanje tona, medsebojna barvna zlitost ter skladen, izjemno eleganten dialog s continuom oz. celotnim orkestrom. Oboista sta se ponovno predstavila v Albinonijevem Concertu a cinque v F-duru, op. 9, št. 3. V Vivaldijevem Koncertu v C-duru, RV 537 zven orkestra nadgradi zven dveh piccolo trobent. Tokrat sta kot solista nastopila Tibor Kerekeš in Franc Kosem, ki sta navdušila z izjemno lepo oblikovanim tonom in v dialogu z orkestrom s skladno predstavljenim prepletom dveh enakovrednih solističnih linij. Ta je v vedrem, lahkotnem vzdušju tudi sklenil koncert.

Pri zasnovi sporeda izstopa zelo pohvalno dejstvo, da je umetniški vodja iz bogate zakladnice orkestralnih del visokega baroka izbral manj znana dela, ki pa so več kot vredna izvajanja. Z njimi glasbeni jezik izbranih skladateljev doživimo v enako kredibilni luči, kot če bi jih predstavila njihova bolj znana, a zato manj sveža dela. To pa so seveda omogočile izvrstne interpretacije, ki pričajo tako o visoki tehnični in umetniški sposobnosti članov orkestra kot tudi o bogastvu znanja in izkušenj Alfreda Bernardinija, s katerim je Slovenska filharmonija očitno vzpostavila uspešno sodelovanje. V tem kontekstu lahko upamo na nadaljnja sodelovanja in podobne projekte, ki jih bo odlikovala podobna žlahtnost slogovno ustrezne interpretacije in komunikativnost ter všečnost sporeda, kot smo ga doživeli tokrat. Glasbenike je treba pohvaliti tudi zaradi izjemnega truda in zagnanosti, s katerim kljubujejo trenutno izjemno težavnim razmeram na področju kulture.