Baročni preporod Slovenske filharmonije

Med 13. in 20. januarjem je potekal 2. Filharmonični festival baročne glasbe, ki je dodal ljubljanskemu zimskemu koncertnemu življenju tehtne baročne glasbene vsebine. Festivalsko vzdušje ni le ponudilo vpogleda v izvedbe baročnih mojstrovin, temveč je za nameček še spontano osvetlilo odnos glasbenikov Slovenske filharmonije do svojega metierja oziroma do orkestrske hierarhije, ki se je na sklepnem koncertu morda očitneje dotaknila odnosa med dirigentom in orkestrom. 

Program festivala je vseboval izvirne baročne skladbe, nastale po italijansko-francoskih zgledih. Domiselno sestavljen program po izboru umetniškega vodje in dirigenta Mateja Šarca je ob odprtju občinstvu ponudil bogato izkušnjo dogodka z nepretrganim dramaturškim lokom in celo zametki gledališkega. Dva stavka iz Concerta grossa v F-duru, op. 3, št. 4, HWV 315 Georga Friedericha Händla sta bila skladen uvod v skladateljevo serenado Akis, Galateja in Polifem, HWV 72 za tri glasove in orkester, ki je bila tokrat prvič v celoti izvedena na slovenskem odru. Orkester je izpel svoje pasaže s transparentno čistostjo, svetlim in zaobljenem tonom. Kljub temu da je bila orkestrska igra primerno agilna, ji je manjkalo nekaj odskočno odrezave, značilno baročne artikulacije. Začetni duet sopranistke in mezzosopranistke je sprva odražal lepo uravnoteženo in muzikalno izvedbo, nato pa se je v njunih solističnih partih zarisala večja razlika med glasovoma in nastopoma. Izstopala je predvsem sopranistka Liesbeth Devos, ki je v svoj nastop vnesla poleg dinamično širokega razpona, kristalno čiste sopranske jasnosti, ki ohrani volumen tudi v višinah, še igralsko poglobljeno interpretacijo vloge. Njena interpretacija je prepričala tako s temperamentnimi, gorečimi arioznimi momenti kot tudi s polnim temačnejšim afektom v arii Verso già l'alma col sangue. Prav ta ariozna izvedba je bila po mojem prepričanju višek večera in je skupaj s ključnimi elementi – intenzivno prezenco solistke in vzneseno orkestrsko igro – dosegla transcendentalno točko v glasbi. Mezzosopranistko Barbaro Kozelj, katere glas je nekoliko milejši, barvno sicer izrazit, a nekoliko manj prodoren, je mestoma preglasil orkester. Svojo tehnično veščost je dokazala predvsem z izjemnim nadzorom v melizmih. Druga svetla točka večera je bil doživeti nastop basista Lukasa Jakobskega, ki je temeljito in z nekaj šaljivega pristopa izrisal lik zloveščega Polifema. Do potankosti je obvladoval dvooktavni razpon najzahtevnejše arije dela Fra l'ombre e g'orrori, le tu in tam je pri intonanci izgubil nekaj nadzora. 

Številni prikloni, ki so se zvrstili še po bisu, in topotanje nog glasbenikov na odru so mi dali vtis, da sta se vsestranska inovativnost in človeški pristop umetniškega vodje pomenljivo dotaknila tako občinstva kot glasbenikov Slovenske filharmonije. Zgledno sodelovanje glasbenikov, ki ga je vidno spremljalo uživanje slednjih, je v meni prebudilo novo upanje, da bo plodna ustvarjalnost preživela trenutne težave med protestnimi glasbeniki in vodstvom.

Program drugega festivalskega koncerta je ponudil drugačne vrste koncert, namenjen instrumentalistom s poudarkom na solističnih in virtuoznih nastopih manjših zasedb. V prvi skladbi, Triosonati v G-duru, BWV 1039 Johanna Sebastiana Bacha, sta se flavtista Matej Grahek in Aleš Kacjan nekoliko preveč spojila in zato podala neuravnoteženo izvedbo. Kontrast med sodobnimi inštrumenti (flavtami) in bolj baročnim continuom je slednjega potisnil preveč v ozadje, medtem ko sta bila posamezna flavtistična parta premalo definirana. Bolj artikulirano in uravnoteženo izvedbo Sonate št. 5 v g-duru, op. 20 iz zbirke Slasti samote Michela Corretta so podali fagotist Paolo Calligaris, čembalist Tomaž Sevšek in Domen Marinčič na violi da gambi. Na oboi d'amore se je v jasnih muzikalnih konturah dolgo povzpenjajočih se fraz in s finim koketiranjem izpel še Matej Šarc z izvedbo Portretov ljubezni iz zbirke Združeni okusi Françoisa Couperina. Znamenito Bachovo Skladbo za orgle v G-duru, BWV 572 je z virtuoznimi podvigi celostno zaokrožil Tomaž Sevšek, tokrat v vlogi solista. V izvedbi Pariških kvartetov št. 1 v D-duru, TWV 43: D3 Georga Philippa Telemanna smo spet slišali nekaj zvočnega nesorazmerja med sodobnimi in starimi inštrumenti. Viola da gamba je ponekod ostajala v ozadju, in to tudi takrat, ko je bila nosilka glavne melodične linije. Baročnemu značaju skladbe se je malce manj prilagodila tudi igra violinista Mirana Kolbla, ki pa je bila vseeno značilno zaobljeno polna in ton spoliran. Zaključek večera je odzvenel v poskočnejšem plesnem slogu zgledno izvedenih Značajev plesa Jean-Féryja Rebela.

Zadnji koncert je bil osrednji in najbolj impresiven dogodek tega kratkega festivala. Izvirnost izbranih skladb se je prenesla v dobro premišljene izvedbe, ki so jih glasbeniki Orkestra Slovenske filharmonije tehnično izpopolnili in približali historični praksi. Glasbo iz Žlahtnega meščana Jean-Baptista Lullyja je orkester opremili z avtentično ostrino francoske baročne izvedbe s tem, ko so godalci prilagodil lokovno tehniko (lok so držali višje nad žabico) in odstranili vsakršno sled vibrata. Spretna natančna jedrnatost, nabita z iskrivostjo, je poustvarila pristno vzdušje Molièrove baletne komedije, med drugim tudi s pomočjo zavzetih tolkalcev. Kot solist se je Šarc še enkrat izkazal pri virtuozni izvedbi Koncerta za oboo in orkester v C-duru, op. 7, št. 3, ki mu je v drugem stavku posrečeno vdihnil ganljivejše vsebinske podtone. Večer je najbolj zaznamovala izvedba izbranih odlomkov iz baletne opere Spogledljivi Indijanci Jean-Philippa Rameauja, ki je izpostavila svetlejši baritonski glas Matjaža Robavsa in harmonično sodelovanje obeh večjih izvajalskih teles. Orkester je vzneseno deloval kot eno telo, ki ga je dopolnjeval Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani. Predvsem je v ospredje prišla Šarčeva odrska karizma, ki je kljub še nepopolnim dirigentskim izkušnjam z optimistično mimiko in presenetljivo natančno gestiko uspešno zmotivirala glasbenike v še burnejše lokovne potege, vihravne pasaže in lirično niansiranje. 

Številni prikloni, ki so se zvrstili še po bisu (Brillant Solei), in topotanje nog glasbenikov na odru so mi dali vtis, da sta se vsestranska inovativnost in človeški pristop umetniškega vodje pomenljivo dotaknila tako občinstva kot glasbenikov Slovenske filharmonije. Zgledno sodelovanje glasbenikov, ki ga je vidno spremljalo uživanje slednjih, je v meni prebudilo novo upanje, da bo plodna ustvarjalnost preživela trenutne težave med protestnimi glasbeniki in vodstvom.