Muzikalne prostranosti baročnih raritet

V nedeljo, 6. januarja, se je odvil četrti koncert Filharmoničnega festivala baročne glasbe in nas popeljal v neslutene užitke prefinjene baročne figuralike in fraziranja, sem in tja pa tudi v zamaknjeno stanje polnega čustvovanja z Liesbeth Devos, interpretko izjemne muzikalnosti. Skrbno oblikovani koncertni program se je osredotočil na dva nepogrešljiva mojstra obdobja, Händla in Vivaldija, ter razkril nekaj bolj izstopajočih raritet njunih opusov, med katerimi smo bili predvsem veseli Vivaldijevih opernih arij. 

S koncerta smo odšli v dobri veri, da se vsaj na področju baročne poustvarjalnosti v Slovenski filharmoniji obetajo pestri časi z zavzetimi izvajalci in dirigenti.

Koncert sta na duhovit način odprla sopranistka in dirigent, ki sta v recitativu in ariozu vstopila na oder kot akterja sredi scene. V nadaljevanju so se člani Orkestra Slovenske filharmonije budno odzivali na taktirko Mateja Šarca in izvedbo zbora iz opere Dorilla in Tempe, RV 709 opremili z dobršno mero priostrenega in dinamično nihajočega tona, značilnega za barok. Glasbeniki Orkestra SF so se pazljivo in prefinjeno približali tehniki, primerni tudi za historično branje partiture. Zbor SF je nastopil z dovolj homogenim in mestoma barvno izrazitejšim podajanjem, čeprav so se v sopranskem partu ponekod razkrivali bolj štrleči, nezaobljeni izdatki.   

Z Vivaldijevo arijo Di due rai languir constante iz neznane opere, KV 479 smo vstopili v polje muzikalno presežnih izvedb. Sopranistka Liesbeth Devos je z lahkoto podajala tehnično izpiljene melizme in s svojim svetlim sopranom izžarevala vse čustveno bogastvo arije. Izstopala pa ni le tuja sopranistka; z mojstrskim igranjem, gladkim in okretnim podajanjem baročne figuralike sta se izkazali tudi solistki na sopraninu, Mateja Bajt in Una Košir. Godala so prišla do izraza v Sinfoniji za godala v e-molu in Koncertu za godala v G-duru. Izvedbe pod suvereno Šarčevo taktirko so uspešno ponazorile ostro kontrastnost in značilni karakter Vivaldijeve vihravosti. Dirigent se je dodatno posvetil še humornim vložkom, ko se je začudeno obračal v smeri solov godal. Kot zaključek Vivaldijevega repertoarja smo slišali znano melodijo iz Štirih letnih časov, ki je hkrati del simfonije in zbora Dell' aura al sussurrar iz opere Dorilla in Tempe. Pri izvedbi smo pogrešali nekaj več mehkobe in zaobljenosti v zboru. 

V drugem delu koncerta se je sopranistka s Händlovim repertoarjem podala v nove, dih jemajoče globine muzikalne ekspresivnosti. Tožba Verso gia l'alma col sangua je prinesla nekakšen vrhunec patosa, medtem ko nas je živahnejša arija Kleopatre Da tempeste il legno infranto spet popeljala v druge svetove. Pevka je uspešno poosebljala vse raznolike vloge in se z vokalom, ki se je barvno usklajeno prelival prek vseh registrov, mestoma povzpela v sfere lebdečega tona. V orkestru so se z barvno zlitostjo in usklajeno igro izkazale zlasti oboe. 

Zaključni zbor iz Händlovega oratorija Mesija nas je presenetil z izjemno hitrim tempom, s katerim se je zdelo, da se je dirigent kar nevarno približal meji lagodnega izvajanja. Zdelo se je, da bi bilo dobrodošlo tudi nekaj več agogičnega nihanja, zato da bi izvedba, zavezana virtuoznosti, pridobila še na tehnični izpiljenosti. Ta je sicer prišla do izraza v kontrapunktu. In prav to nakazuje, da novopečenemu dirigentu morda vendarle še manjka nekaj kilometrine in daljše koncentracije.   

S koncerta smo odšli v dobri veri, da se vsaj na področju baročne poustvarjalnosti v Slovenski filharmoniji obetajo pestri časi z zavzetimi izvajalci in dirigenti.