Sozvočje akvarelov

Jana Beltran, ki jo poznamo kot polovico dueta All Strings Detached, je že v začetku junija v digitalni obliki izdala svoj prvi solo album z naslovom Amoretti, da bi ta ta mesec doživel še svojo zgoščeno CD  izdajo, ki jo je založila založba ŠKUC. Gre za intimno glasbeno delo, ki je ne glede na mojo uvodno likovno prispodobo predvsem poetičen biser. Seveda, če dodatno ne omenjam Janine inštrumentalne in izvajalske vrhunskosti ter samosvoj čuteč akustični izraz. Omenjeno poetično potrditev je avtorica dobila že pred leti na festivalu Mlade rime, a je bil ta dogodek bolj kot prezentacija njenih recitalov inicialni utrinek, iz katerega so pognale pesmi v zvočno lirični obliki. Pričujoče glasbeno delo delno ohranja avtorski pečat, ki ga glasbenica za sabo pušča že v omenjenem duetu All Strings Detached. To se predvsem nanaša na akustično vzdušje, ki prefinjeno spolzi skozi Janine prste. Polzenje nikakor ne pomeni, da smo priče izmuzljivemu ambientu, temveč in predvsem zgoščenemu prostoru, ki nas preveva s senzibilnostjo in prav posebno energijo, energijo, ki je značilna za akustično kantavtorstvo, a redko kdaj tako nekonvencionalno razpoznavno in izvirno kot v primeru Jane Beltran.  To se predvsem nanaša na akustično vzdušje, ki prefinjeno spolzi skozi Janine prste. Polzenje nikakor ne pomeni, da smo priče izmuzljivemu ambientu, temveč in predvsem zgoščenemu prostoru, ki nas preveva s senzibilnostjo in prav posebno energijo, energijo, ki je značilna za akustično kantavtorstvo, a redko kdaj tako nekonvencionalno razpoznavno in izvirno kot v primeru Jane Beltran.

Dialog, ki ga Jana vzpostavi že v uvodni naslovni skladbi Amoretti, nas popelje v območje razmerja ljubezni, ki ga avtorica narekuje skozi melanholijo spominov preteklega. Preteklost se nadaljuje in pretaka v bolečino, ki jo obudijo dehteča jutra in poletni večeri v Avgustu. Nihalo čustvovanja dobi najosebnejšo patino v skladbi My Love, ki kot nekakšna elegija razhajajočih se src poslušalcu približa razloge ljubezenskega kraha. Njej kronološko in vsebinsko sledi skladba Ne veš, ki bi jo sam brez zadržka uvrstil v antologijo pesniške, glasbene, pisane, povedane in oh & sploh novodobne umetnosti. Je nekakšen identifikacijski kod, ki nam skozi naracijo tistega, česar Amoretti ne ve, razkazuje vse, kar avtorica je. Skladba Tapete pa se najbolj približa moji uvodni prispodobi: Janino čudovito zvočno lirično interpretacijo poslikajo poteze čopiča po belem platnu ali belih tapetah na zidu, ki izzivalno vabijo, da jim skozi akvarele vdihne(mo) življenje. Ko sem omenil nežne in tenke, masivne in mastne poteze čopiča, sem imel poleg Janinega čuječega petja v mislih še cel inštrumentarij, ki ga je slišno udejanjila, od elektro-akustične kitare, električne kitare, električne bas kitare pa vse do melodike, pianina in loka. 

Album za vse, ki se občasno ozirajo nazaj, da bi lahko šli naprej.