Španski bezeg od Paumanoka do dixieja

Španski bezeg od Paumanoka do dixieja,
ali Beseda, dve o Whitmanu in americani

Americana je že ustaljen izraz v popularnoglasbeni vedi, označuje pa dela, ki črpajo iz ameriške glasbeno/literarne zapuščine. Walta Whitmana ni treba posebej predstavljati: s svojimi Travnimi bilkami je v 19. stoletju ustoličil prosti verz na (sprva) lastno »škodo«, ki se je pozneje izkazala za eno najpomembnejših »koristnih škod« v zgodovini sodobne poezije. Primeri vpogledov v povezavo Whitmanovih pesmi z ameriškim glasbenim izročilom in njegovimi koreninami so zanimivi in vredni vsaj nekaj misli, vsaj tistih o davnih, starih pesmih in Dylanu.

Pomislimo torej najprej na Whitmanovo pesem When Lilacs Last in the Dooryard Bloom'd, ki pozornega poznavalca americane takoj spomni na ljudsko pesem Green Grow The Lilacs. Whitmanova pesem je nastala okrog leta 1865 kot žalostinka v spomin na Lincolna, pesem Green Grow The Lilacs pa izvira iz škotske narodne Green Grows the Laurel. V ZDA so jo verjetno zanesli škotski priseljenci. Izjemno priljubljena je postala med mehiško vojno v 40. letih 19. stoletja, ko je Whitman delal za brooklynski Daily Eagle in se informacijam o vojni ni mogel izogniti; v ameriški različici se ameriški vojak poslavlja od svoje ljubljene mehiške deklice. Iz prve polovice naslova, »Green Grow«, naj bi Mehičani izpeljali besedo za Američana – gringo, saj naj bi to pesem peli kavboji v južnem Teksasu, Mehičani pa narobe slišali in razumeli. Pesem je ostala priljubljena tudi med državljansko vojno in je baje bila ena Lincolnovih najljubših. Drznimo si pošpekulirati, da je tudi Whitman seštel dva in dva. Prav tako se v nekaterih njegovih pesmih kaže vpliv drugih pesmi iz državljanske vojne, denimo Lorene, in pa Stephena Fosterja, ki je v 50. letih 19. stoletja, ko je Whitman izdal prvo različico Bilk, že slovel kot eden največjih piscev »popevk«. Leta 1851 je, denimo, napisal pesem Ring! Ring de Banjo; Whitman ima v svojem opusu pesem Bobnajte! Bobnajte! Bobni! (1861). To pesem je sicer morda navdihnila še ena pesem iz državljanske vojne, ki govori o zvoku oddaljenih bobnov, ki kličejo na fronto, I Hear The Sound Of Distant Drums. Cindy Walker, ena največjih skladateljic zgodnjega country-folka, je iz te pesmi izpeljala svojo Distant Drums, ki lahko govori tako o državljanski kot o drugi svetovni vojni, v času katere je nastala. Seveda je Whitmanova pesem vsebinsko drugačna in nima zveze s sentimentalnim slovesom »oddaljenih bobnov« iz ljudske pesmi, vendar je že sam naslov nekolikanj impliciten.

@http://www.youtube.com/watch?v=LzLHu4V8duM@

Morda najbolj zanimiva misel v zvezi z Whitmanom in ameriško glasbo je misel na zgodnji Dylanov opus. Pustili ga bomo kar v americani, s katero je tako in tako neločljivo povezan. Povezava zgodnjega Dylana in Whitmana pa je morda še posebej interesantna, ko preberemo Whitmanovo pesem Salut au monde. Kar nas ob njej zanima, je dylanovsko whitmanovstvo, ki se neposredno pokaže v eni njegovih najbolj znanih pesmi, A Hard Rain's A-Gonna Fall (1963). Zainteresirani jo najdete na plošči Freewheelin' Bob Dylan (Columbia, 1963). Vemo, da je Dylan kot pesnik in tekstopisec izšel iz širnega evropsko-ameriškega literarnega izročila; še preden je zaslovel kot glasbenik, je denimo požiral Rimbauda, antične pesnike in Byrona, širine prostega verza, v katerem je pozneje pisal svoje neglasbene pesmi, pa se je navzel (tudi) pri Whitmanu. Omenjena pesem, Hard Rain, uporablja poleg navezav na poezijo Williama Blaka whitmanovske »zarotitvene« obrazce, strukturo njegove pesmi Salut au monde, in to z dobro načrtovanim učinkom. Na koncu Dylanove pesmi srečamo nekaj, kar bi lahko enačili z whitmanovskim pojmom »demokracija«, ki je pri Whitmanu hkrati simbol za ameriško državo. Pri Dylanu gre bolj za neposredno svobodo človeka, da sme opozoriti na konec sveta; pesem Hard Rain je namreč vizija pogroma, in to prva zares literarno referenčna v zgodovini popularne godbe (v teh vodah je resda plul že Hank Williams, vendar njegova vizija armagedona izzveni, se zdi, nekako bolj pridigarsko, Dylana je tozadevno, sicer z močnimi bibličnimi referencami, zares učinkovito nasledil šele Johnny Cash s svojo pesmijo The Man Comes Around leta 2002). Tu gre tudi za bistveno razliko v primerjavi z Whitmanom: ta salutira svetu in ga neprizadeto opazuje ter časti, medtem ko je Dylanov težek dež (kot ga je leta 1992 na plošči Človek v ogledalu poslovenil Tomaž Domicelj), ki je napisan v preteklem času (Whitmanova pesem pa v sedanjem, tudi to je pomenljivo), simbol temačnosti sveta, poti k pogubi in hkrati nevarnosti jedrske vojne, ki je bila v 60. letih 20. stoletja, ko je pesem nastala, vsakodnevni vir strahu za Združene države in Evropo. Težek dež je tako, kot je jasno že tam od leta 1963, lahko kisel, jedrski dež ali pa zgolj ponazoritev drvenja civilizacije v propad.

Še eno stično točko najdemo z Whitmanom: Dylan v Dežju zapiše: »videl sem belega moža, ki je sprehajal črnega psa«, kar neposredno aludira na suženjstvo in Whitmanove čase. Vendar Whitman svet raziskuje in se ob njem sprašuje o pojavih, ki jih vidi in sliši ob poti, medtem ko Dylan to »srečnost« sveta obrne v krutost sedanjosti generacije šestdesetih in občutja konca, ki je takrat razgrinjalo plašč bližajoče se smrti nad civilizacijo. Kot bi rekel James Allen, »dream of Death«, sen o Smrti, kar je Bruce Springsteen na albumu The Rising (2002) obrnil v »dream of Life«, torej sen o Življenju. Podobno občutje najdemo v še več Dylanovih pesmih, denimo v pesmi Señor (1978) ali Lovesick (1997). Navezava obstaja tudi na že omenjeno Pesem o širni cesti. Dylan je leta 1997 na albumu Time Out Of Mind (Columbia) objavil tudi blues Dirt Road Blues, ki črpa iz istoimenskih in podobnoimenskih bluesov 20. in 30. let 20. stoletja (Charlie Patton itd.) pa iz Goin' Down That Road in iz Whitmanove širne ceste. Whitman pravi: »Dolga rjava pot me vodi, kamor mi srce poželi« (Travne bilke), Dylan pa: »Goin' down that dirt road, 'til someone lets me ride …« (Time Out Of Mind).

Zgodba o Whitmanovi americani je seveda hkrati zgodba o njegovem opusu, zgornji izvlečki so zgolj paberek ob nekem spominu, ki se je udejanjal v dveh različnih umetniških zvrsteh. Medtem ko se Whitman odpravlja s Paumanoka, zelo zgoraj na zemljevidu, Dylan začenja od spodaj, iz delt in močvirij in tam nekje tudi ostane. Tam se oba moža tudi srečata in nas napravita srečne; lahko namreč grebemo po opusih in gradimo teorije – seveda ob ploščah in dobri poeziji.