Splet kljubovanja in zgodovine

Klubi in zlasti tisti, ki vanje zahajajo, ustvarjajo kulturno podobo mest, namreč tisto resnično, živo, zunaj zrežiranih mainstreamovskih, ponavadi okostenelih občinskih proslav in podobnih dogodkov. Dogajanja so večgeneracijska, če klubu uspe dolgo življenje. In tako prerase v kult, legendo ali kar je še podobnih izrazov, ki naznačujejo vrednost in dolgovečnost kakega pojava, včasih duhovno dimenzijo teh prostorov, včasih čisto empirično, denimo v obliki fotografij in drugih dokumentarnih gradiv.

Lani decembra se je v celjski Galeriji AQ zgodila razstava Bili smo KLjUB, ki je v zdajšnji t. i. »umetniški četrti« Celja zbrala obširno dokumentarno gradivo o najznamenitejšem mestnem klubu, ki se je leta 1965 odprl pri mestnem gledališču kot Mladinski klub, pozneje pa se je preselil v kletne prostore stavbe nasproti mestne pošte na križišču Aškerčeve in Cankarjeve ulice in postal ter ostal KLjUB. Njegovo delovanje je zaznamovalo že ime, besedna igra, ki sega v bistvo vsakega podobnega »underground« prostora. Bržčas najkultnejše obdobje kluba so bila sedemdeseta in osemdeseta leta 20. stoletja, ko so  tja zahajali domala vsi protagonisti pričujočega filma. Nekateri so prostoru ostali zvesti do zaprtja leta 2005. 

Film režiserja Tadeja Čatra črpa iz razstavnega gradiva in pričevanj mnogih protagonistov scene štiridesetletnega obstoja kluba. Pomemben je naslov: Mesto, ki kljubuje. Zgodba o KLjUBU je namreč zlasti zgodba o mestu ob Savinji, o katerem marsikaj pove prav njegov underground. Ljudje, ki so takrat zahajali v klub, bili del scene in se pojavljajo v filmu, so zdaj zvečine dobro situirani, redkokdo je ostal boem v pravem pomenu besede; kar se seveda neizogibno zgodi. Film bi se torej kaj hitro lahko spremenil v daljše ali krajše nostalgične izlete teh ali onih protagonistov, čemur pa se je scenarist in režiser Čater spretno izognil s predstavitvijo širše kulturne/sociološke slike: k sodelovanju je povabil nekatere politične akterje, sodelavce posameznih kulturnih ustanov in še druge govorce, ki nam s svojim pričevanjem dajo vedeti, da je bil KLjUB res ena od osrednjih točk alternativne kulture v mestu, toda ne edina. V devetdesetih je, denimo, na robu centra mesta, v bližini celjske študijske knjižnice, deloval klub Bar-Fly, ki je močno zaznamoval mojo gimnazijsko generacijo, a smo vendarle še ujeli tudi zadnja leta »zlatega« obdobja KLjUBA. V drugi polovici devetdesetih se je njegova zgodba počasi zaključevala do zaprtja leta 2005, Bar-Fly pa je ugasnil že prej. Rdeča nit filma je »šahovska zgodba« KLjUBA, ki postane najprej metafora in nato nadpomenka za celotno kulturno usodo mesta od nekdaj do danes, končni šah-mat pa je zanimiv (in na neki način duhovit) prikaz igre mačke z mišjo, ki se jo od pamtiveka gredo oblasti z umetnostjo, čeprav oblast kljub nekaterim na videz usodnim potezam v tekmi z umetnostjo nikoli ne more zares zmagati. Posrečena je tudi vzporedna zgodba o slavnih celjskih pretepih, kar kaže na več vzporednih življenj mesta, takih in drugačnih. Tole slednje je pravzaprav dobra stara podeželska zabava, ki z urbano podobo mesta na prvi pogled nima kaj dosti opraviti, marsikaj pa pove o mentaliteti slovenskih urbanih središč. 

Ker Jugoslavija (in z njo Slovenija, z njo pa Celje) po letu 1948 ni bila več del železne zavese, po letu 1965 pa se je sploh začela vse bolj odpirati proti Zahodu, so zgodbe o »železnih« časih v primerjavi z drugimi državami, ki so ostale v Vzhodnem bloku, zgolj stvar navade ali neznanja. Jugoslavija je kljub enopartijskemu sistemu imela eno najpestrejših in najrazvitejših glasbenih scen v Evropi, bili smo na tekočem s svetovnimi kulturnimi dogodki in dalo se je potovati. KLjUB je bil tako vitalen del širše slovenske in jugoslovanske klubske scene, in kot takega ga Tadej Čater tudi predstavi, vendar pri tem pazi, da zgodba nikjer ne zaide v mit o (na koncu zatrtem) najpomembnejšem jedru celjske kulturne zgodovine. Pričevanja večine sodelujočih zadoščajo za to, da si gledalec ustvari mnenje o širšem pomenu kluba, vpogled dobimo v nekatera zgodovinska ozadja predstavljenega obdobja, že omenjene zgodbe in anekdote nekaterih drugih, ki so sooblikovali kulturno sceno kluba v posameznih obdobjih, in to ne samo kot redni obiskovalci in/ali nastopajoči, pač pa tudi (ali celo zlasti) kot del »obratovalne ekipe« (točaj za šankom, vratar ...), pa so zanimiva in pomembna poglavja, ki potrjujejo, da umetnost, tista neponarejena, živa tvorba, ni hermetična, odmaknjena reč, ki obstaja zgolj sama zase. 

Pomembno je torej, da film opozori na to, da (zgodba) o KLjUB(u)/zgodba o mestu ne pripada le tej ali oni posamezni generaciji, pač pa vsem, ki so od začetka do konca obstoja kluba vstopali skoz njegova vrata – enkrat ga bolj zaznamuje ena generacija, drugič druga, vselej pa gotovo izstopajo določeni posamezniki. Celjska umetniška scena je bila vedno precej pestra, v svojih najboljših izdajah je, kot se spodobi, presegala lokalne okvire, o čemer pričajo imena mnogih sogovornikov v filmu; in kot to film subtilno pokaže, je ta scena zato vedno potekala na več vzporednih ravneh. Zgodba KL(j)UBA ni nujno ultimativna zgodba celjske umetniške scene, a nudi dober vpogled v njen morda najvitalnejši in najtrpežnejši del. Mesto, ki je dejansko in logično osrednji protagonist filma, pa živi naprej z novimi umetniškimi središči, ki so jih seveda pomagale sooblikovati nekdanje kljubovske generacije … in še mnogi drugi soakterji.