23.11.2015

Spletanje trhlega ravnovesja

XxsMiNiMe (dvojec Krhlanko-Gnezda ob pomoči Gregorja Zvera) je zasedba, znotraj katere v fragmentiranem in mestoma lepljenem muzikalnem izrazu delujejo različni glasbeni idiomi, ki jih znotraj sodobnih elektroakustičnih ter klasično jazzovskih akademskih tendenc v frajgajstovsko celoto povezuje predvsem ritmična suverenost udeleženih glasbenikov.

Andrej Tomažin

Turbo

XxsMiNiMe

Turbo

samozaložba
2015

Frakcijska razdelitev znotraj enotnega imena MiNiMe se zdi v luči enkratnih (ali tudi večkratnih, vendar ne stalnih) jazzovskih sodelovanj smiselna. Razen tega da se sodelujoči s tem izognejo individualizaciji, ki jo prinaša označevanje z osebnim imenom, se tako izognejo tudi izenačevanju določenega imena zasedbe s stilom glasbe; še več, izognejo se morebitni notranji omejitvi, ki se pojavi ravno zaradi vzpostavitve imena samega. A če pustimo vprašanja materialne moči označevalca ob strani, je jasno, da sta se Domen Gnezda in Bojan Krhlanko odločila svoj glasbeni izraz razprostreti širše, saj sta ime zasedbe MiNiMe uporabila v predelani obliki xxsMiNiMe, ki sledi predhodni Mini MiNiMe (z Joštom Drašlerjem). S tem sta nakazala, da jedro skupine ostaja enako, le preostali glasbeniki se menjajo. A ta menjava ne nakazuje zgolj manjših, individualnih zvočnih sprememb, temveč v primeru xxsMiNiMe-ja ob pomoči tretjega glasbenika, Gregorja Zvera, trojec preigrava in se preizkuša v povsem drugačnih idiomih jazzovske, sodobne klasične in elektronske glasbe, kot smo jih v okviru zasedbe lahko slišali pred tem.

Hobotnično razvejana zasedba MiNiMe, ki je v zadnjih letih koncertirala po osrednji Sloveniji in širši okolici, je bila večinoma napaberkovana v nedrjih avstrijskega deželnega konservatorija v Celovcu. Poleg tenorskega saksofonista Gregorja Zvera je z zasedbo sodelovalo že več drugih individualno profiliranih akterjev slovenske in regionalne jazzovske scene, vse od basistov Jošta Drašlerja in Tadeja Kampla do trobentača Borisa Majcna in altovskega saksofonista Grgurja Savića, predstavnika hrvaških jazzovskih mlajših sil. S svojim dosedanjim delom, predvsem demom, posnetim leta 2013, si je zasedba s komadom Liberte odprla pot na SIGIC-evo kompilacijo Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo, izredno dejavna Gnezdo in Krhlanka pa je mogoče slišati vsaj še v zasedbi Bik 3, kjer se jima pridruži hrvaški klaviaturist Hrvoje Galler, ter avantjazzfolkovskem MAK-u z Mihom Gyorekom. Poleg nekaterih enkratnih in drugih večkratnih zasedb zadnja leta oba ustvarjata tudi samostojne projekte: Gnezda je izdal album Misnomer, ki je bil posnet v letih 2011 in 2012 in se osredotoča na mikrotonalno in poliritmično (večinoma akustično) kitarsko improvizacijo, Krhlanko pa Pocket Music – Rise of the Androids, kjer je s pomočjo nizkocenovnih naprav za manipuliranje zvoka za pametne telefone ustvaril elektronske kompozicije sintetičnih in predpripravljenih zvokov ter lastnih posnetkov okolja, naprav ali posebej v ta namen nasnetih zvočnih sledi jazzovskih muzičistov. Kot je v spremnem tekstu zapisal Rok Deželak, je s tem »mobilna glasba postala samosvoj koncept, ne zgolj v funkciji predvajanja glasbe, pač pa si je s tem izdelkom zagotovila lastno platformo«. Od tu ni več daleč skok k plati Turbo trojca Gnezda/Krhlanko/Zver, v okviru katere se poleg povsem tehničnih novosti znotraj slovenskega jazzovskega miljeja bohoti tudi kopica formalnih (raz)rešitev žanrskih zamejitev in brezžanrskih omejitev neskončnega napredka in/ali prislovično zapovedanega akta dekonstrukcije.

Z vidika raznolikosti komadov na albumu ne moremo zgrešiti duhovitosti v glasbenem izrazu, ki ga predlaga xxsMiNiMe. Najdemo vse od salonskega jazza s pridihom predvidljivosti, ki se sproti ruši z eksponentno rastjo (kot da?) semplanih perkusij, skozi katere se vije dvogovor tenorskega saksofona in akustičnega zvena kitar, ki mestoma spominja na svojevrstne monkovske in tristanovske razplastitve harmonične podstati (Freeduh), prek bluza, vezanega na formo radijskega predvajanja in ostalih žanrskih matric (), post-rocka v lihih tempih (E-mol), filmskih ambientalij, križanih z mikrotonalnim improm na širokem spektru perkusij (4K Trailer), funka, hip-hopa, swinga (Ogrizek 2, Ogrizek 1, Mikimaus) pa do lo-fi melodičnosti zgodnjih darkwaverskih bandov (Blato). V tem okviru se trojec na trenutke zbrano, na trenutke pa povsem razpuščeno posveča tako lastni glasbeni zgodovini kot tudi zgodovini sodobne jazzovske in popularne glasbe. Po kitarski strani lahko iz bogate bere jazzovske zgodovine slišimo abercrombiejevske arpeggie in baileyjevsko punktualistično improvizacijo, ki pa ne vstopajo v sharrockovske sunke glasnih akordov, temveč se spogledujejo s harmonično bolj umirjeno tradicijo fusiona. Na drugi strani je bobnarsko suvanje dovolj natančno in svojevrstno, da ga lahko umestimo v tradicijo svobodnjaškega jazza, čeprav deloma vendarle sledi tudi določeni tendenci reiteracije zgodovinskih jazzovskih žanrov, s čimer se pomika v bolj metrično in jasno strukturirano polje bobnarskih matric. A naj bom jasen: če smo pred leti z Drašler/Karlovčec/Drašler triom po besedah Luke Zagoričnika dobili prvi »skrbno grajeni, izpovedno bogati in improvizacijsko iskrivi« sunek svobodnjaškega jazza, potem xxsMiNiMe v osrčje slovenskega jazzovskega miljeja prinašajo svež veter dolge »postmodernistične« tradicije Anthonyja Braxtona in Art Ensemble of Chicago, kjer so se fragmenti afroameriških ljudskih glasb, gospela in funka združevali z disonanco in šumom, kjer so cirkuške viže našle pot v koncizno plastenje svobodnjaškega jazza in kjer se je pričelo prvo opaznejše mešanje raznolikih umetniških praks; itn. Razširjene poljane sodobne popularne glasbe so poleg širšega godbenega konteksta, kot so ga imeli moč doživljati prej omenjeni prvoborci in v katerega se zavestno vpisujejo fantje iz xxsMiNiMe, prinesle tudi uporabo novih tehnologij, različnih MIDI kontrolerjev, padov, sekvencerjev itn., ki vzpostavljajo drugačno dinamiko sil znotraj bolj klasičnih in povsem analognih ansambelskih praks. Njihovo uporabo so v zadnjem času v spoju »živega« in »digitalnega« znotraj rockovskega idioma najsuvereneje razprli ameriški Battles; s tem bendom slovenski trojec zaradi drugačne žanrski podstati bolj kot formalne razrešitve povezujejo zavezanost ritmičnim premetom, njihova natančna izpeljava ter predvsem učinkovit, živ bobnarski input v navezavi na sekvencirane zvočne sledi.

Suvereno preigravanje nekonvencionalnih ritmov vsakega posameznega činitelja v procesu ustvarjanja glasbe seveda še ne pomeni, da je ta glasba nujno tudi zanimiva, vendar je jasno, da kljub svoji eksplicitni razdrobljenosti in sprotni krušljivosti glasbenih idiomov, ki bi se jim marsikateri poslušalec raje uprl, glasba xxsMiNiMe predstavlja močan stejtment na področju sodobnega slovenskega jazza.

Poleg omenjene duhovitosti in pa freigeistovske sproščenosti (glej Freeduh) fragmentirani izraz trojca xxsMiNiMe osmišlja predvsem ritem in njegove raznovrstne metrične emanacije. Zdi se, da sta v tem najmočnejša Krhlanko v vlogi perkusivnega gonila in digitalnega vrača ter na svojstven način morda še bolj Gnezda. Suvereno preigravanje nekonvencionalnih ritmov vsakega posameznega činitelja v procesu ustvarjanja glasbe seveda še ne pomeni, da je ta glasba nujno tudi zanimiva, vendar je jasno, da kljub svoji eksplicitni razdrobljenosti in sprotni krušljivosti glasbenih idiomov, ki bi se jim marsikateri poslušalec raje uprl, glasba xxsMiNiMe predstavlja močan stejtment na področju sodobnega slovenskega jazza. Ta »jazz na metamfetaminih polpretekle zgodovine in sodobne senzibilnosti« kljubuje rigidni podobi resnega, na freejazzovskih samoomejitvah utemeljenega jazzovskega imaginarija in zaradi nagajivosti svojevrstnega odprtega in vsesprejemajočega pogleda na glasbo (kar odlično ponazarja že naslovnica Jane Kumberger), ni nič manj vreden posluha, čeprav živi zaenkrat zgolj v svoji internetni izdaji. Kvečjemu nasprotno.