Spokojni toni nad »snetim« mestom

Zamislite si »odsoten« prostor v zraku, morda celo Cloud City iz filma Imperij vrača udarec. Okoli njega je veliko hrupa in prometa, medtem ko sam diha neprizadeto in samostojno. Tako nekako je v torek zvečer deloval Klub Cankarjevega doma, kot nekakšna izolirana oaza kulture in normalnosti sredi vpitja, solzilca in vodnih topov. Veliko bi se dalo napisati na to temo, z več zornih kotov, vendar moj namen ni soditi nikogar, zgolj oceniti nastopajoča, ki sta nam pričarala spokojen žametni večer, malce vsak zase in malce skupaj. Na neki točki bi lahko potegnili enačaj med njunimi pesmimi in dogodki okoli Cankarjevega doma, vendar zgolj s predznakom metafore. Tako Jana Beltran, še bolj pa Niko Novak se zavedata, da je ustvarjalnost najbolj prepričljiva v ekstremnih življenjskih okoliščinah, kjer je globino izpovedi moč povezati z iskrenostjo in, ne nazadnje, hrapave verze z občutkom za preživetje. To je imel v sebi Johnny Cash, ki ga po novem v verzih nagovarja Jana, in to ima v sebi Niko že od trenutka, ko je začutil in začel živeti popotniški blues. Vendar se umetniška zgodba na zaključi tik pod površjem. S svojimi verzi avtorja toneta, se pogrezata še globlje vase, da bi oblikovala okolje, motive in plodno napetost za srečevanja s pravimi in namišljenimi junaki na divji strani. Neolepšane resnice na škodo korektnosti.  Jana in Niko sta si na začetku izmenično podajala pesmi, polne čutnih, občasno absurdnih motivov, tudi realnih dogodkov v odnosu na tesnobo modernega človeka, kjer pa je blaga ironija nadomestila uporniško držo navzven. Njune pesmi ne uporabljajo povprečnih ali cenenih parol, niti niso opremljene s pobesnelimi kitarami, temveč spokojnimi, a vseeno rahlo razdraženimi toni.

Celotni koncert je minil v nadrealnem, vzporednem prostoru, kot v neposnetem Lynchevem filmu. Takšna je bila tudi kulisa, pridušena odrska luč je blago osvetlila nastopajoča, medtem ko smo bili poslušalci vidni bolj v obrisih. Jana in Niko sta si na začetku izmenično podajala pesmi, polne čutnih, občasno absurdnih motivov, tudi realnih dogodkov v odnosu na tesnobo modernega človeka, kjer pa je blaga ironija nadomestila uporniško držo navzven. Njune pesmi ne uporabljajo povprečnih ali cenenih parol, niti niso opremljene s pobesnelimi kitarami, temveč spokojnimi, a vseeno rahlo razdraženimi toni. Jana je svojo plaho čutnost prevajala v pesmi, prepredene s poltemno ljubezensko tematiko, Niko pa ji je sledil, ne kot kontrast, temveč na vzporedni poti, zato sta se v dobro uro dolgem koncertu izkušenjsko vseskozi dopolnjevala. Pripovedovala sta zgodbe o ljudeh, ki jih vznemirja urbani vsakdan, obsedajo (nekdanji) prijatelji in partnerji, ki se spontano umeščajo v sodobni mestni okoliš, poln kompleksnih odnosov, brezciljnih opravkov in narekov cenene zabave. Njuna »slečena« oziroma minimalistična glasbena podlaga ni odstopala od linij spokojnosti niti takrat, ko sta zaigrala skupaj. Ravno na tej točki se je najbolj pokazalo izhodiščno vodilo njunih songov: lahko bi rekli neke vrste frustrirajoče izkušnje so se tvorno preoblikovale v glasbeno in umetniško vizijo, znotraj katere je Niko robustnejši in nekorekten, kar z vidika njegovega nemirnega preteklega opusa ne preseneča, medtem ko Jana svojo intimo najbolj razdaja v trenutkih, ko potisne na stran vse moteče dejavnike iz okolice, ki bi utegnili vznemiriti njen notranji mir. Priredba folkovskega gospela Misguided Angel skupine Cowboy Junkies v izteku koncerta, ki pravzaprav temelji na karakterni dvojnosti (Gabrielove srce in Luciferjeva duša), je odlično povzela (ne)navadni koncertni večer, odvisno od tega, na kateri strani zidu (ali kako visoko) si vedril. 

Kot opomnik naj dodam, da je koncert potekal tudi v luči nedavno izdanega vinila Pankow Nika Novaka, ki ga je studijsko opremil Jim Jones, in prihajajočega, drugega samostojnega albuma Jane Beltran, tokrat v angleškem jeziku.