Sporočilo ostaja enako!

Nič novega ne bomo povedali s tem, da se vsem metalcem vsaj enkrat zmeša. No, ne dobesedno, temveč v ustvarjalnem smislu, tako da stvari z dobršno mero resnobe obrnejo na glavo. Trušč, visokofrekvenčnost, industrialne ritme in do konca napete kitare zamenja spokojno vzdušje na bazi akustike, kjer do svojega pravega izraza prideta prej zamaskirani harmoničnost in raznorodnost godb. V tej vmesni fazi se trenutno nahaja Noctiferia, oziroma bolje rečeno, zataknila se je v njej, saj se je projekt za enkratno rabo hitro zavlekel in razvlekel v »slečeni« album Transnatura. Z njim Noctiferia z občutkom za najmanjše podrobnosti razbija prepogoste stereotipe o togi hermetičnosti metalskih godb. Izza ali pod hrupnim skeletom je skupina poiskala vrsto prej preslišanih (pod)stilov ter jih v novi preobleki odpeljala v različne smeri, od prevladujočih country motivov prek vrste jazzovskih logik do povsem razigranega gypsy swinga. Za še večji naravni poudarek »koraka vstran« so se fantje okrepili z gostujočo pevko, pihalno in godalno sekcijo. Z izidom albuma s krajšim zamikom od napovedanega v avgustu sovpada tudi pisana promocijska »molitev« pred točilnico Pri Čirotu na škofjeloškem gradu, ki je po nekaj logističnih zapletih končno dobila nov datum: 3. september 2016. O motivih, vzrokih in razlogih za tovrstno akustično in bojda enkratno preobrazbo sta razmišljala kitarist Igor Nardin in klaviaturist Damjan Tomoski.

Nobena skrivnost ni, da večina glasbe/pesmi nastane na akustičnih inštrumentih in šele pozneje – glede na potrebe izbranega žanra in komba – dobi svojo »vštekano« obleko. Kako po vaših izkušnjah proces poteka v obratni smeri, še zlasti ker se je izgubila prej prepoznavna jakost, prodornost in razkošna frekvenčnost izvornega zapisa?

Damjan: Ne glede na pričakovano je veliko lažje spreobrniti že obstoječo električno skladbo v akustično obliko kot pa obratno, saj so vsi njeni parametri že postavljeni. Potreben je samo pravi pristop, s katerim se soočiš z aranžmajem, ga slečeš oziroma prirediš za nove potrebe. V obratni smeri je veliko težje, se pravi, da imaš najprej pripravljeno osnovno tonaliteto v akustiki, ki jo potem razširjaš in aranžiraš glede na potrebe benda v žanru, ki ga pokrivaš. V tej smeri moraš namreč hitro začeti razmišljati, kako bo skladba izzvenela, potem ko se bo vanjo vključil cel bend.

Igor: Iz izbranih pesmi smo na podlagi izhodiščnega vzdušja poskušali izluščiti osnovne melodije in poudariti njihove karakteristike. Na primer, v Holymen se že od nekdaj skriva ciganski melos, vendar ta v osnovni, metalski inačici nikdar ni prišel do izraza. S projektom Transnatura smo ga izluščili oziroma osamili iz prvotnega zapisa, s čimer smo ga dodatno poudarili. To je najbolj očiten primer preobleke. Po drugi strani so nekatere skladbe, ki so bile že v električni fazi zelo plemenske, tudi v predrugačenih aranžmajih ohranile vso plemenskost. Nekatere izmed njih, pa naj se sliši še tako neverjetno, so v akustični obliki veliko bolj prvinske kot v električni.

To seveda takoj odpira vprašanje, koliko drugih stilov se skriva v žanru metala, a so preglašeni z navitimi potenciometri.

Igor: To je tudi eden izmed vzporednih nagibov aktualnega projekta: da poslušalcem pokažemo, kako kompleksna zna biti metalska glasba, da ni vse razbijanje, kot se to zvrst navadno opisuje, temveč se zadaj skrivajo veliko bolj razdelani koncepti – od etna do klasične glasbe. Največji problem, če temu lahko tako rečem, metalske produkcije je, da je kompresirana in distorzirana, s čimer se melodije na prvo poslušanje harmonično izgubijo. Poslušalci seveda nimajo potrpljenja, da bi se poglobili v nekaj, kar jim na prvi posluh ne sede, zato se našo zvrst po nepotrebnem demonizira kot nekaj neposlušljivega in surovega. Transnatura je obrnjen projekt, kjer skušamo prikazati, kaj se skriva zadaj ali pod bučno zunanjostjo. Melodije so veliko bolj odprte, naravne, kar pove tudi sam naslov projekta.

Damjan: Ko smo se lotili akustičnega projekta, nismo vedeli, kako in v katero smer se bo stvar na koncu razpletla. Vsem nam je bilo jasno, da se pod pesmimi skriva marsikaj skritega, tudi za nas. S preoblikovanjem in sestavljanjem aranžmajev smo šele dobili pravi vpogled; šele takrat je slika postajala veliko bolj jasna. Naša naloga je bila, da poudarimo »slečene« karakteristike prvotnih pesmi in jih odpeljemo proti različnim žanrom, ki smo jih spontano začutili že ob prearanžiranju. Skratka, da pesmim poiščemo dodatno identiteto poleg tiste, ki so jo že imele. Zato na albumu/projektu lahko zaslišite mariači trobente in godala. In ja, projekta smo se lotili načrtno, a marsikaj na njem je potem izpadlo povsem spontano.

Po kakšnem ključu ste izbirali pesmi za projekt Transnatura? Kaj je bilo tisto, kar vas je napeljalo, da ste izbrali prav te, ki so/bodo na albumu?

Igor: Iskali smo melodije, harmonije in ritme, ki bi v akustični verziji lahko zazveneli konkretno drugače kot v originalu. Po svoje smo se lotili neke neomejene igre ali izživljanja nad originali. S tem želim povedati, da se pri določenih komadih nismo omejevali na to, da smo po izročilu metalski bend, v katerem bi morali po vseh pričakovanjih zveneti temačno, molovsko in heavy. Spet drugi komadi, kot sta Mara in Sumaha Ghora, so izbrani ravno zaradi prvinske temačnosti in mračnega »feelinga«, vendar je ta občutek zapakiran prek klasičnih inštrumentov in tolkal, včasih tudi z etno dodatki. Ena izmed idej je bila, da se stilsko predela skladbo, če določen ritem ali melodija to seveda dovoljujeta. Takšni primeri so Rudra v jazzy obliki, Holymen v gypsy swing obliki in Catarsis v mehiški-b-klasa-western obliki. Rezultat tega je, da imamo na albumu nekaj osnovnih stilskih »folderjev«.

Kako ste opravili z aranžerskimi posebnostmi, saj vemo, da če se osnovni celici skladbe dodaja godala in trobila, to zahteva določene modifikacije tudi na samem skeletu.

Damjan: Nobenega pretiranega truda ni zadaj niti kakšne posebne zahtevnosti, kajti v Noctiferii delujemo kot bend, zato je bil proces, kaj in kje, enostaven. Notacija je bila zatorej zgolj tehnična zadeva, saj so se naše ideje aktivno prepletle, z njo pa so dobile svoj namen za končno realizacijo.

Ali bi potemtakem sedaj, ko ste nekaterim skladbam poiskali dodatno identiteto, katera izmed njih v prvotni verziji zazvenela drugače?

Igor: Zagotovo, saj je kar nekaj primerov, ko smo uvideli, da bi kakšno pesem lahko razvili oziroma že v startu aranžirali drugače. Takšen primer je že omenjena skladba Catarsis z albuma Death Culture, ki zdaj zazveni veliko bolj polno kot v originalu. Če bi danes snemali omenjeni album, bi jo zagotovo posneli v tej, predrugačeni verziji. Proces se razvija tudi v obratni smeri: napisali smo skladbo v akustični verziji, ki bo šele na naslednjem albumu dobila svojo metalsko obliko.

Damjan: V fazi priprave na akustiko nismo posvečeno sledili in slačili prvotnega zapisa, temveč smo skladbe po potrebi tudi spreminjali in jih prilagajali trenutnemu vzdušju v bendu. Sledili smo zgolj temu, da so pesmi kot take stale – če je bilo treba poseči vanje, smo to tudi storili. Slepo prepisovanje iz elektrike v akustiko bi zagotovo imelo slabe posledice. Seveda so vse ohranile svojo izhodiščno prepoznavnost, a je nadgradnja delo povsem za sebe. Predvsem smo iskali zvok, zato se po novem v našem »soundu« dogaja veliko prej preslišanih stvari, od jazz metala do gypsy swinga in vseh možnih zvrsti, ki so se zvrstile na novoodkritem akustičnem meniju. Enostavno povedano: vračamo se nazaj. V in s Transnaturo se – bolj kot nepregledna množica not, raba dvojnih pedalov in navitih kitarskih efektov – išče melodija in osnovna ritmika.

Ali bi Transnaturo lahko razumeli tudi kot iskanje in najdenje nove zrelosti in širitev fanovskega zaledja?

Igor: Ne zanikam, da smo od ideje do realizacije pomislili tudi na ti dve prvini, nista pa vodilo. Noctiferia izhaja iz metala, a nas kot glasbenike zanima vsa kakovostna glasba. Nočemo se omejevati in želimo poslušati tudi onkraj našega izhodiščnega žanra. Jasno, nekoč ni bilo tako. Ko smo začenjali, smo bili trdoglavo ali enosmerno v death in black metalu. Mimo tega ni šlo. Starejši ko si, bolj se umirjaš in začneš raziskovati tudi drugje, kjer pred leti niti pomisliti ne bi mogel, kaj šele realizirati. Z leti ima človek vse manj predsodkov, in v tej fazi se trenutno nahaja bend. Hkrati se znova učimo, kar je odlična vzpodbuda za nove projekte.

Kaj pa predsodki publike do »omehčane« Noctiferie?

Igor: Ne obremenjujemo se s tem! Že pred tem smo z vsakim novim albumom razočarali del prejšnje publike, a hkrati dobili nove poslušalce. Ostajamo odprti: kdor nas hoče ali še želi poslušati, smo tega veseli, če pa smo za koga postali problematični, mu želimo vse najboljše v življenju brez nas.

Kako si kot zapriseženi metalci razlagate že kar svojevrsten sindrom metalskih glasbenikov, da se v nekem trenutku začnejo ukvarjati s folkovskimi, etno in jazzovskimi motivi v akustičnih preoblekah? Nuja po spremembi, po (samo)prečiščevanju?

Igor: Metal glasba je tehnično zahtevna in posledično vsi glasbeniki težijo k razvoju. Vsaj v nekaterih podžanrih metala (black metal, prog metal, symphonic metal in technical death metal) je tako, saj znotraj njih pogosto pride do tovrstnih žanrskih odklonov in eksperimentiranja. Od grindcore benda se ne pričakuje, da bo brenkal na akustiko. Na akustično avanturo se navadno podajo zasedbe, ki iščejo atmosfero v glasbi, ki rade eksperimentirajo in v glasbi iščejo nekatere mistične prvine. Takšni in drugačni glasbeni izzivi so, kot kaže, logičen proces oziroma posledica ustvarjalnega raziskovanja in glasbenega razvoja benda.

Koliko je pri vsem prisotnega komercialnega momenta, kar ni nujno mišljeno slabšalno? Nenazadnje ste že sami povedali, da želite nagovoriti čim širši krog publike.

Damjan: Poudariti moram, da se, kar se tiče benda, ni nič spremenilo. Četudi akustični projekt Transnatura zveni bolj privlačno širšim množicam, naše sporočilo ostaja enako. To je bistvo našega početja. Še vedno stojimo za vsem povedanim in sporočilo »Eat shit, die fat« še vedno velja, le da je tokrat izraženo v bolj spokojnem in ne progresivnem tonu. Izbrane pesmi smo zapakirali le toliko, da so bolj poslušljive. Vsa naša sporočila obdelujemo in nadgrajujemo z vsakim naslednjim projektom. Kar hočemo povedati, namreč ni moč zapakirati v en kos, temveč želimo bistvo razdelati na več načinov, da bi bilo razumljivo čim širši publiki. Ne gre za enoplastnost, temveč za več plasti, da razkrijemo samo bistvo. In morda bo prav s tem nova publika, ki pred tem ni prenesla naše glasbe, zaslišala in sprejela naše sporočilo. Ne zanikam sicer, da je prisotnega nekaj več komercialnega momenta kot prej, ampak predvsem iz razloga, da gre v prvi vrsti za subverzivnost prenosa naših sporočil na širši avditorij. A kot sem že povedal, ne glede na to sporočilo ostaja enako.

Pogosto se zgodi, da ko neki projekt potegne, se mu glasbeniki nočejo in nočejo odpovedati, temveč ga vlečejo do nezavesti ter hočejo z njim – tudi za ceno prave identitete – iztržiti čim več. Takšna jara kača lahko traja tudi po več let skupaj in z ustvarjalnega vidika deluje dokaj negativno na bend kot tak.

Igor: Po svoje se nam to že dogaja, a z rezervo. Kaj s tem mislim? Transnatura nas res v zadnjem letu okupira na vseh frontah, vendar hkrati nismo zanemarili tiste prave Noctiferie. Prvotna ideja je namreč bila, da slečemo, pripravimo material in izpeljemo Izštekane ter takoj za tem akustične inštrumente položimo nazaj v kot. Vendar ni šlo tako lahko, saj nas je stvar docela pograbila, celo do te mere, da smo se na koncu odločili projekt posneti v obliki plošče. Poleg tega so začela prihajati vabila na koncerte in festivale v tej verziji in celoten projekt se je razširil in zavlekel. A ne glede na povečano zanimanje se bomo kmalu vrnili tja, od koder izhajamo. V pripravi je klasičen projekt, kar se našega benda tiče.

Ali na omenjenem povsem novem projektu, ki se bo zgodil za Transnaturo, lahko pričakujemo tudi kakšne akustične skladbe?

Igor: Ne. Morda bo v kakšni skladbi prisotna kakšna akustična sekvenca, kar ni nekaj novega v našem repertoarju, a akustične skladbe kot take v celoti ne bo. Hm, najverjetneje ne. Veliko materiala je namreč že posnetega in nič ne kaže, da bi se vmes znašla kakšna akustična skladba.

Ali lahko pričakujemo, da se bodo zdajšnje partiture razširile za Noctiferio in Simfonični orkester?

Damjan: Na neki način se je z aranžiranjem Transnature to že zgodilo. Godalni in pihalni parti so postavljeni, potrebne bi bile le še drobne finese glede na velikost orkestra. Morda bi bil obraten proces celo boljši, da bi se torej simfonični orkester prilagodil metalskim prizvokom in bi prišlo do zanimivega prepleta nečesa, za kar mnogi ne verjamejo, da lahko sobiva.

Glede na to, da ste se s projektom vrnili v smer prvinskosti, ali lahko Transnaturo pričakujemo tudi v vinilni obliki?

Igor: Projekt naravno sili na vinil v strogo omejeni nakladi (limited edition). Transnatura je neke vrste klasični zapis oziroma izdelek za takšen tip medija. Material bo gotovo izdan tudi na vinilu, a trenutno smo šele v fazi dogovarjanja z založbo, tako da bo treba na LP še malo počakati.