Sporočilo, zavito v zgoščenko

Glasbeno-scenski projekti, choregie, raziskovanje glasu kot inštrumenta, izviren in zaokrožen repertoar – govorimo o Carmini Slovenici in umetniški voditeljici ter dirigentki Karmini Šilec, ki se nam tokrat predstavlja z osemdesetčlanskim ženskim vokalnim orkestrom VOGP in zgoščenko Glasba preživetja. Projekt Glasba preživetja je pred dobrima dvema letoma zaživel na koncertnih odrih, sedaj pa je izšla še zgoščenka s posnetki premierne izvedbe v Mariboru. Kupite jo lahko v fizični ali digitalni obliki preko spletne trgovine Carmina Slovenica in zraven raziščete še ostale zanimive projekte. Projekt Glasba preživetja je vodila želja po ozaveščanju poslušalcev o razmerah v vojnem taborišču, po pričevanju o upanju, vztrajnosti in preživetju internirank s pomočjo glasbe ter razmislek o vlogi in pomenu glasbe v travmatičnih okoliščinah. VOGP se je želel približati poustvaritvi koncertov v taborišču. Pevke so prevzele glasbeni program, koncert je potekal sede, pel je vokalni orkester, ki je vključeval ženske širokega starostnega razpona, različnih poklicev in glasbenih izkušenj – prav tako kot orkester iz taborišča. In tako kot je bil koncert zamišljen kot celostna izkušnja, tudi zgoščenka s programom, dizajnom in spremno besedo želi enovito podati sporočilo.

Za razumevanje pričujoče zgoščenke in glasbe, ki jo prinaša, se moramo vrniti približno osemdeset let nazaj v čas druge svetovne vojne, na indonezijski otok Sumatra. Pod japonsko okupacijo so se v ženskem vojnem taborišču Palembang interniranke vsak dan soočale s prisilnim delom, mučenjem, boleznijo, lakoto, strahom in smrtjo. V želji po dvigu morale sta misijonarka Margaret Dryburgh (1890–1945) in violinistka Norah Chambers (1905–1989) skrivaj ustanovili vokalni orkester in zanj po spominu pisali priredbe. Slednja je prvi koncert internirank (27. december 1943) začela z razlago ideje vokalnega orkestra: »Nocoj vas vabimo, da prisluhnete […] zboru ženskih glasov, ki bodo skušali izvesti dobro znano orkestralno in klavirsko glasbo. Zamisel, da se združimo v vokalni orkester, se je porodila, ko smo ugotovile, da se ne spomnimo besedil pesmi, želele pa smo znova slišati čudovite melodije in harmonije, ki so nas navdihovale v davno minulih časih. […] Ne domišljamo si, da lahko poustvarimo kakovost zvoka godalnih ali pihalnih instrumentov. Glasbo smo priredile v 'godalne kvartete' in uporabile 1. in 2. soprane za violini in 1. in 2. alte za violo in čelo. Gibkost instrumentov in občutek za ritem smo ustvarile z uporabo zlogov, z brenčečimi zvoki in samoglasniki pa menjujemo razpoloženja. […] Zbor bo sedel tako kot orkester, da varčuje z močmi.« V nagovoru je bil predstavljen tudi koncertni program, in prav ta je podlaga projekta Glasba preživetja, v katerem je VOGP s tehnično dovršenostjo in izdelanimi interpretacijami z vsako skladbo znova dokazal, da vokalna glasba ni odvisna od besedila. 

Pričevanje dvanajstih skladb se začne s počasnim 2. stavkom, domotožnim Largom, iz Dvořákove Simfonije št. 9 (Iz novega sveta), ki je nastala v času skladateljevega življenja v Ameriki. Dvořák naj bi slavno temo najprej napisal za klarinet, a si je kasneje premislil in jo dodelil angleškemu rogu, saj naj bi bil njegov zvok bližje človeškemu. VOGP potrdi, da lahko Largo odlično zazveni v vokalni izvedbi mehkobnih ženskih glasov. Prvi koncert internirank se je zaključil z znanim škotskim napevom Na svidenje še kdaj (Auld Lang Syne), brez katerega v anglosaškem svetu nikoli ne mine praznovanje novega leta. VOGP delo izvede v duhu besedila, ki govori o poslavljanju. Za razliko od prvih dveh »nostalgičnih« skladb pa Pastoralno simfonijo, krajši inštrumentalni odsek iz Händlovega oratorija Mesija, pojejo na svetlejši samoglasnik (a). Z lahkotno izvedbo pričarajo podeželsko idilo.

Z dvema Chopinovima preludijema na čelu se program usmeri k skladbam, prvotno napisanim za klavir. Nizanje akordov zaznamuje Preludij, op. 28, št. 20, imenovan Pogrebni marš. Na neprekinjeno kapljanje vode na strehe barak pa je interniranke spomnil Preludij, op. 28, št. 15, ki je naslov Dežne kapljice pridobil zaradi svojstvene spremljave. Sledita dve plesni obliki, in sicer gibko izvedeni Beethovnov Menuet v G-duru, št. 2 ter zibajoči in lepo frazirani Brahmsov Valček op. 39, št. 15.

V Bachovem delu Jezus ostaja moja radost (Jesus bleibet meine Freude) iz kantate Srce in usta in smrt in življenje, BWV 147 je z uporabo dveh različnih samoglasnikov odlično poudarjeno razlikovanje med izvirnimi inštrumentalnimi in vokalno-inštrumentalnimi odseki. Nadalje sledi še eno Dvořákovo delo, Humoreska, op. 101, št. 7, iz istega ustvarjalnega obdobja kot že slišani Largo. Humoreska je znana iz aranžmajev za različne inštrumente, sedaj pa jo slišimo še v prepričljivi vokalni izvedbi. V Ravelovem plesnem Boleru lahko sledimo kontrastu »soglasniškega bobna« in »samoglasniške melodije« ter počasnemu intenziviranju dinamike in goščenju teksture.

Predzadnja skladba je dvojno presenečenje, saj prinese solistično izvedbo skladbe z besedilom. Žametno odpeta je Pravljična pesem (Fairy Song) iz najslavnejšega dela angleškega skladatelja Rutlanda Boughtona, opere Nesmrtna ura. Na koncertu leta 1943 so interniranke pele tudi irski napev Londonderry Air, vendar je ta edini, ki ga na zgoščenki ni. Kot zadnja skladba je simbolično dodana kitična molitev Himna ujetnic (The Captives' Hymn), ki jo je v želji po medsebojni povezanosti za interniranke napisala Margaret Dryburgh.

Projekt Glasba preživetja je vodila želja po ozaveščanju poslušalcev o razmerah v vojnem taborišču, po pričevanju o upanju, vztrajnosti in preživetju internirank s pomočjo glasbe ter razmislek o vlogi in pomenu glasbe v travmatičnih okoliščinah. VOGP se je želel približati poustvaritvi koncertov v taborišču. Pevke so prevzele glasbeni program, koncert je potekal sede, pel je vokalni orkester, ki je vključeval ženske širokega starostnega razpona, različnih poklicev in glasbenih izkušenj – prav tako kot orkester iz taborišča. In tako kot je bil koncert zamišljen kot celostna izkušnja, tudi zgoščenka s programom, dizajnom in spremno besedo želi enovito podati sporočilo. Zgoraj zapisano in še mnogo več izveste v spremni besedi, v katero je vključen predkoncertni nagovor Norah Chambers, zgodovinsko ozadje ženskega taborišča na Sumatri, vsakič znova je izpostavljen namen VOGP, v razmislek pa je podan seznam glasbenih ansamblov iz vojnih taborišč po celem svetu. VOGP tako predaja sporočilo, zavito v zgoščenko.