Sramežljivo zadržani elektronski biser

Kot fena s formo neobremenjene britanske elektronske glasbe, v devetdesetih najpogosteje združene pod imenom IDM (okrajšava za žanrsko oznako intelligent dance music. Op.Ured.), me je vedno presenečalo, da so domači elektronski kreativci skoraj povsem spregledali to vplivno smernico, pa čeprav so bili hkrati zelo dobro obveščeni o berlinskih, detroitskih in čikaških elektronskih trendih. Tudi zato je zadnje, kar bi pričakoval, to, da me bo petnajst let po IDM-skih vrhuncih na to zlato obdobje spomnil mladi domači trojec Litošt, katerega člani za nameček prihajajo iz (ob)jazzovskih muzik. Kitarista Vitjo Balžalorskega smo v zadnjem času poslušali predvsem v prepletu jazza in impro svobodnjaštva, ki se ga je loteval v navezi z bratoma Drašler. Saksofonist Boštjan Simon nam je v spominu najbolj ostal po sodelovanjih v zasedbi Kombo Zlatka Kaučiča in v jazz-rockovski zasedbi Vanilla Riot. Tolkalca Bojana Krhlanka pa najdemo v tolkalskem kolektivu Strojmachine ter, podobno kot njegova bendovska kolega, v številnih ad hoc impro in jazz formacijah. No, za svoj istoimenski prvenec se je Litošt preobrazil v elektronski trio; Balžalorsky in Simon sta matične inštrumente zamenjala za sintetizatorje in računalnike, Krhlanko pa je ostal pri bobnih.

Kje tičijo razlogi za to, da se IDM pri domačih elektronskih kreativcih ni nikoli zares prijel, ni povsem jasno. Še toliko manj po razprodanem koncertu britanskega dvojca Autechre v Kinu Šiška pred tremi leti, ki je potrdil, da založba Warp, pri kateri so našli svoj dom nekateri najvidnejši britanski elektronski producenti, še zdaleč ni neznanka. Morda bi eden od razlogov lahko bil generacijski vakuum med domačimi producenti. IDM je največjo popularnost namreč beležil v drugi polovici devetdesetih, z novim tisočletjem pa je že postajalo vse bolj jasno, da so mu, vsaj v starošolski podobi, dnevi šteti. Mlajša generacija producentov je verjetno tudi zato takrat raje pograbila različne izpeljanke breakbeata, ki so ravno v tistem času doživljale novo pomlad. Priložnostno so se z bolj odprto elektronsko formo sicer spogledovali pri založbi RX:TX pa v svojem zgodnejšem obdobju kompilacijska serialka Chilli Space, vendar vse do pojava zasedb New Wave Syria in Spock Studios pred tremi leti IDM pri domačih ustvarjalcih ni beležil pomembnejših trenutkov. No, resnici na ljubo tudi zasedb New Wave Syria, Spock Studios in Litošt ne moremo brezpogojno postavljati v ta kontekst, so pa nekatere podobnosti z Britanci vendarle očitne. A njihova izročila so vse tri zasedbe prikrojile po svoje.

Za Balžalorskega in Simona je znano, da sta se elektronike (ob strani) lotevala že v preteklosti, ne ve pa se, ali imata za sabo tudi (poslušalsko) izkušnjo IDM-a. Podobnost se zdi skoraj preočitna, da bi šlo zgolj za naključje. Toda po drugi strani so se britanski ustvarjalci s sorodnimi izhodišči znašli nekje na margini elektronske glasbe, kjer so jih verjetno našli le največji feni, ki so diskografijo Warpa in sorodnih založb obrnili po dolgem in počez. Zanimivo je, da so glasbeni izraz trojca Litošt pred nedavnim koncertom opredelili za progresivni elektro psy rock. To je sicer verjetno pogojeno tudi z njegovo drugačno koncertno podobo, kljub temu pa skladbe z albuma v zelo lepi, skoraj brezhibni podobi razkrijejo svoj elektronski karakter. A ne pozabimo, veliko fenov rockovskih in jazzovskih muzik je v začetku devetdesetih stik z elektronsko glasbo našlo prav skozi IDM in njegovo neobremenjenost s (plesno) formo. Zdi se, da tej logiki sledi tudi Litošt. Njegova glasba se sliši kot glasba jazzovskega benda, ki je odkril elektronsko glasbo. In tega odkritja se loti premišljeno, z entuziazmom, pa naj si bo to instinktivno, skozi izkušnjo jazza in improvizirane godbe, študij elektronske glasbe ali še raje s kombinacijo naštetega.

Se sprašujete, katere primerljive britanske elektronske kreativce imam v mislih? Najprej je to dvojec Fila Brazillia, ki je sredi devetdesetih zaslovel z inovativno fuzijo duba, jazza, hip hopa, rocka in elektronske glasbe. Pa projekt Sabres of Paradise oziroma njegovo poznejšo reinkarnacijo Two Lone Swordsmen, ki je elektronsko glasbo subtilno spojil z rockom. In nenazadnje čislani dvojec Plaid v svojem zgodnjem obdobju. S slednjim Litošt veže predvsem očarljiva melodika, zgrajena na enostavni, že skoraj naivni progresiji akordov, ki je Plaid povzdignila med najbolj priljubljene IDM-erje. Kljub nekaterim podobnostim je Litošt vseeno drugačen. Omenjeni Britanci so ritme praviloma krojili elektronsko, zato so bili ti kompleksnejši. Litošt to ritmično kompleksnost kompenzira z organskim in zato morda še nekoliko bolj hipnotičnim gruvom in ga za nameček naravnost mojstrsko dopolnjuje z elektronskimi, priložnostno trendovsko majavimi basovskimi linijami.

Kot je pri sorodni, ne nujno plesni elektronski glasbi že v navadi, tudi plošča domačega trojca lahko pusti zmotni vtis glasbe za ozadje. Toda s to pavšalno opazko ne bi mogli biti dlje od resnice. Album na prvi posluh res ne pade ravno v kategorijo razburljivih muzik, toda podrobnejše poslušanje razkrije celo vrsto zanimivih zvočnih manipulacij in preobratov, največkrat skritih v detajlih. Ker smo že pošteno zakorakali v drugo desetletje novega tisočletja, je slabša plat podobnosti z IDM-om iz sredine devetdesetih kakopak ta, da se na glasbo Litošt pač avtomatično lepi oznaka retro. A hkrati se zdi, da se trojec s tem ne obremenjuje in preprosto uživa v skupnem ustvarjanju. In prav ta neobremenjenost, ali pa ustvarjalna lahkotnost, je eden od močnejših adutov tega zares izvrstnega prvenca.