Sredi zvezd in popevk Gregorja Strniše – ob njegovi devetdesetletnici

Ko smo v nekdanji državi leta 1948 prekinili tesno prijateljevanje s Sovjetsko zvezo in s tem z vzhodnim blokom, s čimer se je začelo obdobje neuvrščenosti, ki je trajalo vse do razpada Jugoslavije, se je obzorje začelo demokratizirati. Poleg številnih partizanskih in drugih godb so se vrata začela odpirati tudi popularni glasbi, zlasti jazzu, ki je v predinformbirojskem obdobju veljal za zahodno dekadenco, zato ni bil zaželen. Ob plesnem jazzu so se vse bolj začele pojavljati avtorske popevke, saj so bile zlasti naše pevke gostje na različnih državnih festivalih. Marjana Deržaj je, denimo, leta 1958 nastopila na festivalu v Opatiji s popevko Vozi me vlak v daljave, skupaj z Majdo Sepe in Beti Jurković pa je ob vstopu v šestdeseta leta dobila še veliko ploščo. Leta 1962 je SR Slovenija dobila svoj popevkarski festival na Bledu, v Mariboru pa se je zgodil narečni festival Katedra, ki se je pozneje razvil v Festival narečnih popevk (Vesela jesen). Temelji so bili postavljeni. Med skladatelji, ki so na začetku najbolj značilno oblikovali našo popevko, so bili Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Vladimir Stiasny in Bojan Adamič, med pisci besedil pa ugledni slovenski pesniki, med njimi Ciril Zlobec in Gregor Strniša. Slednji je postal siva eminenca besedil za festival in za potrebe radijskih snemanj in prevodov tujih uspešnic. Na tem področju je bil dejaven tudi Milan Lindič, vendar je Gregor Strniša kot pisec besedila za popevke ustvaril mogočen in še danes nepresežen opus, ki ostaja večen opomnik, kako je, če besedila pišejo pesniki in ne kar kdorsibodi. Veljalo bi se potruditi in ob prihajajoči devetdesetletnici pesnika pod eno streho spraviti vse tisto, kar je še dosegljivo. »Zbrane pesmi« Gregorja Strniše namreč niso in ne morejo biti zbrane, dokler ni zraven njegovih besedil za popevke. Še vedno se pojejo, njihovih sedem zvezd se še vedno blešči in tudi »čez tisoč let, ko nas več ne bo«, bo prav tak večer, kot je nocoj, a oplemeniten z melodijami, ki nosijo besedila enega naših najvidnejših sodobnih pesnikov. 

Strniša (roj. 1930) je začel pisati in objavljati razmeroma zgodaj in bi zlahka postal del t. i. intimnega vala pesnic in pesnikov, ki je od konca štiridesetih let začel prevzemati vse večjo vlogo na slovenski pesniški sceni. Prva tovrstna zares pomembna knjiga je bila zbirka Senca v srcu Ade Škerl iz leta 1949, čeprav sta že Kajuh in Bor v medvojnem času napisala nekaj tehtnih pesmi, ki so bile v svojem jedru intimne, ne graditeljske. Poleg Ade Škerl so bili med pomembnimi zgodnjimi intimisti še Mila Kačič, Jože Šmit, Ivan Minatti in že omenjeni Bor, nova smer pa se je dokončno potrdila s kolektivnim nastopom štirih pesnikov – Koviča, Zlobca, Menarta in Pavčka, ki so pesmi začeli objavljati v Mladinski reviji in Besedi ter leta 1953 izdali pesniški zbornik Pesmi štirih. Gregor Strniša se s svojim delom takrat ni prišteval med ustvarjalce tega novega vala, s samostojno pesniško zbirko se je pojavil pozneje, leta 1959, ko so prostor intimizma že prevzemali t. i. eksistencialisti. Nezadovoljni z državnimi merili umetnosti in prevladujočim tokom »sentimentalnega humanizma«, kot so ga pozneje poimenovali, so ustanovili svojo revijo, sprva Revijo 57, tesno povezano z gledališko dejavnostjo, in pozneje Perspektive, ob katerih že lahko govorimo o začetkih avantgarde na Slovenskem. Glavna protagonista, Dane Zajc (sprva sopotnik in sodelavec intimistov pri reviji Beseda) in Veno Taufer, sta bila oblastem sumljiva, zato sta zbirki morala izdati v samozaložbi. »Tretji pri primeri«, Gregor Strniša, pa se pravzaprav ni uvrščal v noben tok, njegova poezija je bila ves čas stvarna, ontološka in že od začetka tudi kozmična in mistična, čeprav je te prvine bolj vneto razvijal pozneje. Kot »nevtralen« je leta 1959 prvenec Mozaiki izdal pri koprski založbi Lipa, zibelki intimizma. Tudi prihodnje pesniške knjige je izdajal pri večjih založbah. Ker je bil pesniški svobodnjak po duhu in prepričanju, je za preživetje potreboval denar, zato je začel pisati besedila za popevke in prevajati tuje uspešnice za naš trg, kar je bilo takrat povsem običajno tako po vsej nekdanji državi kot v Evropi. Medtem ko je na Hrvaškem že od začetka šestdesetih let tuje plesne uspešnice s psevdonimom prevajal Arsen Dedić, sta pri nas Strniša in Lindič (v manjši meri še nekateri drugi) poskrbela, da se je v slovenskem jeziku pojavilo precej zanimivih pesmi. Tudi Strniša je nekaj časa uporabljal psevdonim Andrej Žitnik in z njim prepesnil nekaj popevk na že omenjenih velikih ploščah Marjane Deržaj, Beti Jurković in Majde Sepe. Pod pravim imenom pa je med drugim prepesnil popevke Bele rože iz Aten (Weisse Rosen aus Athen) in Brave Man (kot Goodbye Jim, Goodbye Joe) za Ivanko Kraševec, Java Jones in Sirota (Nobody's Child) za Majdo Sepe, O Suzana za Rafka Irgoliča, Bil sem mlajši kakor ti (Puppy Love) za Lada Leskovarja in Bil si z menoj (Till There Was You) za Berto Ambrož. Strniša se je znašel v domala vseh zvrsteh popularne glasbe, od mediteranskih popevk in westernovskih tem do tem iz muzikalov, ki so jih igrali tudi Beatli. A najpomembnejše je njegovo avtorsko delo na tem področju.

Že na prvem festivalu Slovenske popevke je bil Strniša med tistimi, ki so najbolj opozorili nase, in to zlasti s popevko Zemlja pleše, ki jo je pel Nino Robić. Takrat med avtorji besedil še ni prednjačil, pisali so še mnogi drugi, poleg že omenjenega Zlobca tudi Meta Rainer, Lev Svetek in Frane Milčinski, vendar je sčasoma njegov avtorski delež postajal vse večji. Na festivalu se je kot avtor z občasnimi odsotnostmi obdržal vse do druge polovice sedemdesetih let, ko se je razmerje pesnikov in drugih besedilopiscev začelo obračati; začelo se je pravzaprav že v šestdesetih s pojavom Elze Budau in Dušana Velkaverha, ki nista bila pesnika v pravem pomenu besede, a sta bila spretna besedilopisca, ki sta znala pisati tudi za mlajše generacije pevcev in pevk. Vendar so pesnice in pesniki za nekaj časa še ostali med pomembnimi akterji avtorjev besedil, med njimi Svetlana Makarovič, Branko Šomen in Miroslav Košuta. V sedemdesetih letih, denimo, je nekaj svojih najboljših besedil za festival Slovenske popevke prispeval Frane Milčinski – Ježek, siva eminenca slovenskega šansona in songsterstva. Nekateri so mu sicer odrekali pesniške kvalitete, češ da piše preveč priložnostno, a je čas pokazal, da Ježkove pesmi sodijo v vrh slovenskega pesništva in da bi bila brez njega podoba našega šansona in kantavtorske scene precej drugačna. Besedili, kot sta Uspavanka za mrtve vagabunde in Pismo za Mary Brown, brez dvoma spadata v vsako antologijo sodobne slovenske poezije. 

V naslednjih letih je na festivalu Gregor Strniša potrjeval svoje veščine pisca besedil za popevke s pesmimi, kot so Malokdaj se srečava, Orion, Deček s piščalko, Na vrhu nebotičnika, Na Zmajskem mostu in Leti, leti lastovka. Zlasti Orion v izvedbi Katje Levstik in Marjane Deržaj iz leta 1963 je bil popevka (ali raje šanson), ki je njegovo siceršnje pesniško delo najzvesteje predstavila v uglasbljeni obliki. Orion je pesem, ki bi zlahka našla mesto v njegovi tedanji zbirki Odisej ali v kateri od prihodnjih, denimo v Zvezdah. Že s popevko Zemlja pleše, četudi lahkotno, je nakazal, da je tematsko jedro njegovih besed vesolje, tako ali drugače, v dejanskem ali ontološkem smislu, kar je z istoimenskim izborom pozneje še potrdil. Izbor v prestižni literarni zbirki Kondor je z naslovom Balade o svetovjih njegovo kozmično pesništvo dodatno umestil tako v področje kozmičnega kot ontološkega in fantastičnega. Prav fantastično pa je drugo pomembno jedro, ki ima korenine v fascinaciji nad mitološkim, kar je Strniša ves čas dokazoval tako v svojem pesniškem kot tudi dramskem objavljanju, o čemer priča že naslov zgoraj omenjene zbirke Odisej (1963). 

Proti koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih je Gregor Strniša pustil močan pečat v podzvrsti popularne glasbe, ki jo imenujemo narodnozabavna glasba. V šestdesetih je pisal besedila za plošče pevke Stanke Kovačič, ki se je spogledovala z ljudsko melodiko, spremljal pa jo je ansambel moža Borisa Kovačiča (občasno tudi Vitala Ahačiča). Po nekaj uspešnicah, denimo Prinesi mi rože in Rekel mi je, je Stanka Kovačič s soprogovim ansamblom posnela veliko ploščo za beograjsko založbo kaset in plošč PGP RTB – pesmi sta spisala njen soprog in Strniša. Nato je začela sodelovati z založbo Helidon, kjer je posnela niz uspešnih malih plošč s Strniševimi besedili, kot sta bili Kitara in Mati. Ansambel Borisa Kovačiča je za Helidon začel snemati tudi velike plošče, denimo Dober dan, sonce (1970), na kateri je gostoval Rafko Irgolič; ansambel je sodeloval tudi s Petrom Ambrožem, članom Slovenskega okteta, Tomažem Tozonom in Vokalnim tercetom Jožeta Privška. Leta 1974 so izdali še en uspešen album, Čolnič sreče, ki je nosil močan pečat Strniševih besedil, leta 1980 pa je na albumu Moja dežela za PGP RTB prav tako prispeval besedila. Kovačičev narodnozabavni ansambel seveda ni bil edini, za katerega je Strniša prispeval besedila, je pa eden najpomembnejših in hkrati najzanimivejših. Sodelovanje je skorajda neprekinjeno trajalo poldrugo desetletje.

Ko so se konec sedemdesetih in v osemdesetih letih pojavila alternativna glasbena gibanja, razmah rockovske glasbe in njenih derivatov, punk in vse ostalo, kar štejemo med sodobne tokove tedanjega časa, se je Gregor Strniša s prizorišča »trendovske« glasbe umaknil. Konec sedemdesetih je še sodeloval s počasi izpevajočo se Popevko in tudi z novim festivalom Melodije morja in sonca. Tako je leta 1978 za Majdo Sepe napisal besedilo za popevko Ribič, ribič me je ujel na glasbo Mojmirja Sepeta, ki je postala ena največjih uspešnic Sepetove in je na festivalu prejela tretjo nagrado občinstva. Strniševo besedilo je na tem festivalu nosila tudi pesem Najino in naše morje Jožice Svete, za katero je glasbo napisal Jure Robežnik.

Besedila za popevke Gregorja Strniše sodijo v slovenski literarni kanon, tako kot njegova siceršnja poezija, vendar jih do zdaj še nihče ni zbral. Priložnost je bila zamujena leta 2007, ko je Beletrina izdala Zbrane pesmi z zgolj tistim delom opusa, ki ga je Strniša sam štel za »pravo« poezijo in pravi odsev svoje ustvarjalnosti. Kot je vedno ponavljal, je popevke namreč pisal za preživetje. Pa vendar je v tem žanru ustvaril precej vrhunskih verzov, ki ostajajo razkropljeni po malih in velikih ploščah, takšnih ali drugačnih kompilacijah, nekaj posnetkov pa zaradi brezbrižnosti naših javnih arhivov morda sploh ni več. Veljalo bi se potruditi in ob prihajajoči devetdesetletnici pesnika pod eno streho spraviti vse tisto, kar je še dosegljivo. »Zbrane pesmi« Gregorja Strniše namreč niso in ne morejo biti zbrane, dokler ni zraven njegovih besedil za popevke. Še vedno se pojejo, njihovih sedem zvezd se še vedno blešči in tudi »čez tisoč let, ko nas več ne bo«, bo prav tak večer, kot je nocoj, a oplemeniten z melodijami, ki nosijo besedila enega naših najvidnejših sodobnih pesnikov.