Stekleno nebo, pa ne v Stekleniku, pač pa v MSUM

Marko Batista je intermedijski umetnik, ki je svoje zadnje delo Stekleno nebo vpel v mrežo odnosov med družbo, tehnologijo in naravo. Pri tem je izpostavil vizualno-akustično komponento. Vizualni del predstavlja urbano mesto, vpeto v širše naravno okolje, zvočni del pa se poraja iz elektrolize toksičnih snovi. Zvočna osnova je torej kemična in ponazarja preplet obeh okolij ter usodne posledice človekovega vpliva na okolje. Instalacijo je Batista poimenoval distopični habitat naših prihodnosti. Delo smo doživeli kot neke vrste osebno vizijo neizbežne apokalipse, ki je pred nami zaradi našega odnosa do narave. Ta vizija pa je hkrati dovolj abstraktna, da omogoča še drugačna videnja, pri čemer predznak vendarle ostaja negativen in ozračje opresivno, morda kar grozeče. Okolje, ki ga predstavlja maketa, je »postnaravno« in na nas deluje nekako futuristično, kakor tudi zvočni del. Po eni strani se še zanašamo na hipe, v katerih prepoznamo »naravni« zvok, ki pa to ni več, in pot nazaj v naravo ni več mogoča. Večkanalna instalacija nas torej ne usmerja, temveč dano situacijo ponuja v preizpraševanje o novi podobi prihodnosti, njena zvočna plat pa je nekakšen kataklizmični vdor novih zvokov, ki si jih lahko le zamišljamo kot del našega zunanjega sveta.

Okolje, ki ga predstavlja maketa, je »postnaravno« in na nas deluje nekako futuristično, kakor tudi zvočni del. Po eni strani se še zanašamo na hipe, v katerih prepoznamo »naravni« zvok, ki pa to ni več, in pot nazaj v naravo ni več mogoča. Večkanalna instalacija nas torej ne usmerja, temveč dano situacijo ponuja v preizpraševanje o novi podobi prihodnosti, njena zvočna plat pa je nekakšen kataklizmični vdor novih zvokov, ki si jih lahko le zamišljamo kot del našega zunanjega sveta. Ravno ta edinstvenost jih pravzaprav dela privlačne in nas pritegne, da se začnemo ukvarjati z njimi, jim prisluhnemo, se spustimo v njihove vode in se ne upiramo miselno, temveč jim pričnemo slediti in se pri tem opiramo bolj na njihovo občutenje. To nas sicer prehiti, ne ustavi pa miselnega procesa, ki steče na ravni izvajalec–občinstvo in slišano–doživeto–razumljeno. Pojavi se kup vprašanj, od premišljevanja o naravi teh zvokov do iskanja prave definicije občutja, ki ga izražajo. In tu je seveda še širši kontekst o sporočilni vrednosti, ki se pojavi že na ravni omenjene triade družba – tehnologija – narava. 

V obsežni študiji Jasmine Založnik izvemo marsikaj o kontekstu in počelu instalacije ter polemiziranju in viziji sodobne družbe. Sprašujemo se le, ali je to védenje neobhodno za doživetje instalacije ali ne. Vsekakor je za intelektualni pristop dobrodošlo, ne pa tudi za vživljanje vanjo. Z besednim kontekstom dobi globalno podstat, ki ji daje širši pomen in pojasni povezave med vizualnim in zvočnim, med organskim in anorganskim ter potegne pogled naprej, v prihodnost, v zrenje v novi jutrišnji svet, kjer niti zvoki več ne odslikavajo narave, pač pa so ji odtujeni in tvorijo nov, nam oddaljeni svet.

Večerni dogodek smo doživljali kot stopnjevanje sedanjosti in brezizhodnosti situacije, kot prikaz posledic naših dejanj, vendar brez moralnega predznaka, bolj kot vizijo nečesa, kar nam morda ni niti najmanj všeč, a se utegne zgoditi. Znanstveni pristop nas postavlja na objektivnejšo raven in daje viziji večjo kredibilnost. In tu je na mestu tudi besedna razlaga, ki postavlja stvari na svoje mesto in nam s tem ponuja podstat za razmislek.