Stelarno ujemanje v dobi kaosa

Če se ob obravnavi enega mnogih nedavno izdanih posnetkov s Cenetom Resnikom lotimo pregleda vseh zasedb, v katerih se trenutno pojavlja, se hitro pojavi dilema, ki jo pravzaprav nakaže Resnik sam. Na eni strani njihovo število priča o močnem kreativnem vrelcu, ki se ne zaustavi pri enem sestavu ter očitno, čeprav znotraj jasno začrtanih meja, raziskuje nove in nove zvočne potenciale različnih interakcij. Na drugi strani je mogoče dejstvo, da se Resnik ne zaustavi, razumeti tudi negativno, tako, kot je v intervjuju za Radio Študent pred koncertom ob izidu pričujočega posnetka v ljubljanskem Kinu Šiška nakazal produktivni saksofonist. Nove in nove zasedbe, z izjemo njegovega prvega kvarteta, še niso dale druge plošče, čeprav je jasno, da v jazzovski maniri Resnik in kolegi svoj izraz preradi iščejo znotraj kontinuiranih sestavov in se praviloma ne zadovoljijo z enkratnimi srečanji. Za to je krivo, kot je nezadovoljno pripomnil v omenjenem intervjuju, predvsem pomanjkanje priložnosti za koncertno predstavljanje na eni strani ter na drugi tudi pomanjkanje zanimanja za izzivalnejše muzike med občinstvom. Plošča Age of Chaos je tako ena tistih, ki ne glede na odsotnost vnaprej začrtanih kompozicijskih elementov razkriva vedno sveže plasti enkratnega odrskega srečanja ter upraviči svoj nastanek, ki je več kot le hipna zabeležka stanja določenih posameznikov. In če gre njeno dinamiko iskati v drobnih prelomih, potem se tudi kolektivnost izkaže za vse prej kot zgolj plezanje in hitenje proti vrhuncu. 

To nas pripelje do določenega protislovja scene, ki pri nas že dolgo ni bila tako razbohotena, živahna in v koncertni ponudbi skorajda zasičena. Možnosti za tvorjenje novih in novih zasedb je veliko in tu si je Resnik našel določen krog sebi primernih soinštrumentalistov z dveh strani zahodne meje. Na drugi strani pa so na sceni improviziranega muziciranja, kjer je Resnik s svojo zavezanostjo jazzovski tradiciji znotraj sicer odprte forme proste improvizacije še vedno med redkimi, novi sestavi iz več razlogov večinoma kratkega diha. Resniku se tokrat iz kroga mlajše generacije goriških improvizatorjev ter šole Zlatka Kaučiča v Free Stellar triu pridružujeta bobnar in tolkalec Marko Lasič ter klaviaturist in pianist Giorgio Pacorig (z Resnikom igra tudi v Mahakaruna kvartetu), ki je električne klaviature (ponovno) zamenjal za klavir. Rob Mazurek, ki si je v okviru svojih številnih čikaških zasedb kilometrino nabral pretežno na meji med jazzovskim izrazom in postrockovskim zvokom desetletje in dve nazaj, se je zasedbi pridružil na videz naključno, a se je sodelovanje s slovenskim saksofonistom bojda pripravljalo že nekaj časa.

Rezultat takšnega sestava je presenetil že na cerkljanskem odru, ko se je lani v času tamkajšnjega jazzovskega festivala triu na odru pridružil Mazurek s svojo močno osebno prezenco, za katero je zadnje čase kazalo, da sledi bolj notranjemu toku občutij kot pa glasu igralcev, ki ga obkrožajo. A da je v resnici prej nasprotno, se lahko še enkrat prepričamo ob poslušanju zasedbe v enem samem, skoraj uro dolgem kosu posnete improvizacije. Ta po začetnem spoznavanju izbruhne v dramatično prelivanje kolektivne igre in njeno razpuščanje v mnoge dialoge, kjer za dramaturški lok poskrbi Mazurek z nekje na sredini zanj značilno reverbirano trobento, kasneje podaljšano s šamanskim petjem, po katerem se počasi umakne preostanku zasedbe. 

Pozornost in vključenost članov kvarteta oziroma tria z gostom je sicer veliko bolj dinamična in enakomerno porazdeljena, kar se pokaže že po prvih nekaj minutah, kjer vsako razlikovanje med triom in gostom odpade. Spremembe v dinamiki delujejo spontano in organsko, kar velja tako za občasna prevzemanja pobude znotraj četverke kot za postopne umike, kjer daje skupinska improvizacija prostor posameznim, že skoraj solističnim prispevkom. A tudi tu duh skupinskosti ne pojenja, posamezni prispevki pa marsikdaj pridejo še bolj do izraza v svoji spremljajoči vlogi; denimo, kjer se pianist še najbolj odmakne od tonalne igre in poseže po notranjosti inštrumenta, se bobni umaknejo v barviti zven, oba pihalca pa se brez klasičnih dialoških pristopov očitno poslušata in izmenjujeta pobude. Plošča Age of Chaos je tako ena tistih, ki ne glede na odsotnost vnaprej začrtanih kompozicijskih elementov razkriva vedno sveže plasti enkratnega odrskega srečanja ter upraviči svoj nastanek, ki je več kot le hipna zabeležka stanja določenih posameznikov. In če gre njeno dinamiko iskati v drobnih prelomih, potem se tudi kolektivnost izkaže za vse prej kot zgolj plezanje in hitenje proti vrhuncu. 

Age of Chaos – naslov je Resnikov pogled na aktualno stanje sveta – se po svoje izmakne dilemi, ki je opisana na začetku tega sestavka, vsaj po načinu svojega nastanka. Koncertni špil na jazzovskem festivalu, sploh bolj intimnega in tovariškega vzdušja, kakršno vlada v Cerknem, je bil primerna priložnost za snemanje in v tem smislu beleži odlično ujemanje njegovih protagonistov. Da ne gre samo za srečno naključje, je dokazal promocijski koncert ob izidu albuma, kjer se je četvorka še enkrat zbrala skupaj na odru.

In pri tem se odpira vprašanje obstanka še ene domače freejazzovske klape, katerih kljub močni improvizatorski sceni ta trenutek pri nas ni veliko. Domači glasbeniki se ta hip zanašajo na posameznikovo kompozicijsko delo ali pa še niso prišli do posnetka oziroma so, kar sicer ni hiba, v svojem raziskovanju zvočnih kombinacij mnogo bolj usmerjeni v iskanje drugačnih zvočnih premis; slednje morda drži za Jaz, drevo. Zagotovo pa bi bilo zanimivo slišati, če Free Stellar trio, četudi brez čikaškega mojstra, premore dovolj navdiha, da na podoben način z drugim posnetkom sklene še kak svoj koncertni nastop. Za to bo verjetno treba zadostiti določenim zunanjim dejavnikom, saj priložnosti za festivalske špile pri nas gotovo ni veliko.