11.05.2014
Sto ljudi sto čudi
Festivalizacija kulture in družbe je nedvomno produkt in skoraj fenomen sodobnega kapitalizma, ki so si ga prisvojile kreativne industrije, kulturne politike, korporacije, industrija potrošništva in socialno podjetništvo. Vendar Miho Kozoroga v knjigi bolj privlači druga, ljudska plat.

Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013)
V Antropologiji turistične destinacije v nastajanju (2009) se je Miha Kozorog skozi zgodovino turizma in festivalov v Tolminu in njegovi okolici lotil festivalizacije rodnega kraja, njenih posledic in vplivov na lokalno prebivalstvo. »Ko je festivalski turizem postal del občinske politike, je Sotočje postalo povsem podrejeno velikim festivalom,« tak je razplet te turistične destinacije v novi knjigi Festivalski kraji. V tem več kot aktualnem in kritičnem sklepu čutimo kanec razočaranja nad odnosom oblasti do civilnih pobud iz lokalnega okolja. Še preden je Miha Kozorog stopil na pot etnologa, je bil član tolminskih bendov Auschwitz, In a Spleen in Rodoljubac. Skozi devetdeseta leta se je skalil v enega izmed tvornih akterjev posoškega mladinskega in kulturnega polja, kar je v naslednjem desetletju kulminiralo v Kreativni tabor Sajeta na Sotočju. Ko je pred pol dekade doktoriral na temo Turizem na Tolminskem med lokalnimi praksami in institucijami, se je povsem posvetil izbranemu poklicu. Če se je z doktoratom, objavljenim v knjižni obliki pod naslovom Antropologija turistične destinacije v nastajanju, oddolžil svojemu rodnemu kraju, je s Festivalskimi kraji stopil iz soških korit.
Festivalizacija kulture in družbe je nedvomno produkt in skoraj fenomen sodobnega kapitalizma, ki so si ga prisvojile kreativne industrije, kulturne politike, korporacije, industrija potrošništva in socialno podjetništvo. Vendar Miho Kozoroga bolj privlači druga, ljudska plat. Kaj vleče ljudi, da organizirajo »festivale na periferiji«, ki jih izpostavlja kot protisloven pojav, saj delujejo ali vsaj skušajo delovati proti dani »geometriji moči«. Njegova pozornost je usmerjena na pogoje, ki ustvarjajo potrebo po takšnih festivalih na geostrateških obrobjih. Festival ga zanima kot izbrano sredstvo, kot metoda delovanja. Zanima ga, kako deluje politika, ki stoji za njimi. Kako vse skupaj vpliva na okolico, na njeno identifikacijo tudi potem, ko se festival zaključi. »Festival je periodično dejanje, ki osmišlja preteklo in kontinuirano delovanje akterjev in nastopi kot spodbuda za njihovo prihodnje delovanje.« Nasproti nevarnosti festivalizacije kraja postavlja festival kot »metodo upanja«, ko zaradi vztrajnega in trmastega delovanja »nastajajo resnične, trajnejše spremembe in se krepi političnost oziroma aktivno delovanje prebivalcev v smeri izboljšanja pogojev bivanja«.
Med zaobjetimi kraji in festivali na periferiji se Festivalski kraji posebej osredotočajo na štiri sklope. Na primeru Strumice, makedonskega mesta na meji z Bolgarijo in Grčijo, kjer se odvijata Strumiški festival in filmski Asterfest, obdela vprašanja monopolne rente, nove ekonomije, lokalne identitete in predstave o mestu kraja ter mobilizacijskih potencialov kraja. Danes je festivalska geografija pomemben dejavnik pri presoji ugleda in položaja kraja. Za marsikatero mesto ali kraj na svetu ne bi slišali, če ne bi bilo tam festivala, ki so vrata, skozi katera pride svet k ljudem, ki tam živijo, kar lahko v lokalnem okolju povzroči tudi težave. Zato so več kot pomembne strategije pogajanj s sokrajani in v prvi vrsti njihova vključitev v preobražanje kraja. Trka festivalskega turizma in lokalnih organizatorjev se Kozorog loti na primeru rodnega Tolmina. Nato z Jazzom Cerkno in Jazzintyjem v Novem mestu razgrne »metodo upanja«, ko je delovanje domačinov usmerjeno h kozmopolitski prenovi domačega kraja. Festival nima samo ritualnega učinka na organizatorje, »ki se skozi delo na festivalu vpišejo v kraj in s tem proizvedejo svojo lokalnost«, ampak to zavedanje lokalnosti sprožijo tudi v samem okolju. V zadnjem, četrtem sklopu je skozi aspekte odročnosti, etničnosti in kraja upanja predstavljena Postaja Topolovo v Benečiji, kjer s festivalom vsako leto oživijo mrtvo vas.
Festivalski kraji nudijo različne koncepte za analizo odnosov med festivali in kraji. Koncept monopolne rente, koncept geografije marginalnosti, koncept lokalnega kozmopolitstva ter metoda upanja in progresivni občutek kraja so s terenskimi raziskavami osmišljeni in dognani, problematizirani ali potrjeni. Ob branju teorije in prakse pa v podplatu ves čas ščegeta, da je vsaka zgodba drugačna. Da so koncepti eno, življenje pa drugo. Sto ljudi, sto čudi. Če koncepti lovijo in združujejo podobnosti ter iz njih delajo kalupe na papirju, v stvarnem, tekočem življenju igrajo prepomembno vlogo domiselnost, zanesenjaštvo, pripadnost, vztrajnost, iznajdljivost, predanost, poštenost, ki jih koncepti težko predvidijo, kaj šele zapovejo. Tako kot je Kozorog upravičeno razočaran nad razvojem dogodkov okoli festivalov na Tolminskem, bo upravičeno tudi razočaranje, če njegovega dela ne bomo vzeli v poduk vsi, ki s(m)o člen festivalizacije družbe in kulture.