Sublimna lepota deških glasov

Zborovske zasedbe, v katerih višje glasove namesto sopranistk in altistk izvajajo dečki, katerih glasovi še niso mutirali, so danes bolj redkost kot pravilo. V preteklosti pa mešani pevski zbori niso izvajali sakralne glasbe, saj ženske v cerkvi niso smele peti; namesto tega je bila tako v katoliških in protestantskih cerkvah od poznega srednjega veka pa globoko v 19. stoletje razširjena tradicija izključno moških pevskih zborov, ki vključujejo deške sopraniste in altiste ter odrasle tenoriste in basiste. Stolnica v Augsburgu na Bavarskem je imela tovrstni zbor že v 15. stoletju (prvič je dokumentiran leta 1439), kontinuirano pa je deloval do leta 1865. Današnji Deški zbor augsburške stolnice (Augsburger Domsingknaben) je leta 1976 na novo ustanovljena zasedba, nastala na pobudo zborovskega dirigenta Reinharda Kammlerja, ki že vrsto let deluje kot orglavec in vodja glasbenega življenja augsburške stolnice ter zborovodja Pojočih dečkov. Z njimi vsako leto v prazničnem času pripravi izvedbo Bachovega Božičnega oratorija in enega izmed Pasionov. Pojoči dečki nadaljujejo dolgo tradicijo izvajanja vokalne glasbe v augsburški stolnici, zato njihov repertoar sega od poznega srednjega veka do romantike, s posebnim poudarkom na renesančni polifoniji. Zbor redno koncertira doma in v tujini, gostuje na odrih Bavarske državne opere, Düsseldorfske nemške opere na Renu, v Strasbourški nacionalni operi in na uglednih festivalih, kot so Slavnostni tedni stare glasbe v Innsbrucku, Festival MA v Bruggeju, Slavnostne igre v Schwetzingenu in Baltski festival v Drottningholmu. Letos jih je pot pripeljala v Ljubljano, kjer so v sklopu koncertnega cikla Imago Sloveniae s svojimi glasovi v ponedeljek, 17. junija, napolnili stolno cerkev sv. Nikolaja. Pojoči dečki augsburške stolnice so tokrat nastopili pod vodstvom Stefana Steinemanna, nekdanjega pevca in sedanjega asistenta dirigenta Pojočih dečkov, ki bo v prihodnji sezoni nasledil svojega predhodnika, sedanjega dirigenta in ustanovitelja zbora Reinharda Kammlerja. Augsburški Pojoči dečki so z izjemno zbranostjo in (navidezno) lahkotnostjo premagali tehnične izzive ter pod suverenim in zanesljivim Steinemannovim vodstvom oblikovali izjemno ekspresivne, navdihnjene in slogovno korektne interpretacije. Očarali so tako s preglednim in izraznosti polnim fraziranjem kot z naravnost sublimno lepoto tona in bogastvom dinamičnih odtenkov, ki so se skladno zlili s sfumatom akustike, ki jo ponuja zajetna ljubljanska stolnica.

Pojoči dečki augsburške stolnice pod Steinemannovim vodstvom so se nam predstavili s premišljeno sestavljenim sporedom, katerega glavnina je posegla v zakladnico franko-flamske šole ter njenih odmevov v italijanski renesančni glasbi. Na začetku so zvenela dela Belgijca Johannesa Mangona ter Nizozemca Pierra de la Rueja in Ludwiga Senfla, vodje glasbenega življenja na dvoru nemškega cesarja Maksimilijana I. Habsburga, ki je ustanovil dvorno kapelo na Dunaju ter s tem močno vplival na razvoj tega mesta kot ene glasbenih prestolnic v Evropi. Spored so sklenila dela angleškega renesančnega skladatelja Williama Byrda, Orlanda di Lassa, ki je franko-flamski slog prenesel v Italijo, ter Giovannija Pierluigija da Palestrine, glavnega predstavnika rimske šole renesančne vokalne polifonije. Srednji del (in nekakšen višek) sporeda nam je postregel z znamenito uglasbitvijo psalma Miserere mei, Deus Gregoria Allegrija ter kantato Singet dem Herrn ein neues Lied Johanna Sebastiana Bacha, čeprav je dramski lok segel čisto do zadnje skladbe na sporedu, Palestrinovega moteta Jubilate Deo, ki je s svojo mogočnostjo smiselno in veličastno sklenil dogodek.

Za tako izrazito mlado (in s tem polprofesionalno) zasedbo, kot je deški zbor, je bil izbrani repertoar vsekakor velik izziv, in to ne le iz vidika tehnične in muzikalne zahtevnosti izbranih del, temveč tudi zato, ker so nekatera izmed njih dobro znana najširšemu krogu ljubiteljev klasične glasbe (Bach in Allegri), ostala, manj znana, pa morajo pav tako zazveneti enako prepričljivo. Augsburški Pojoči dečki so z izjemno zbranostjo in (navidezno) lahkotnostjo premagali tehnične izzive ter pod suverenim in zanesljivim Steinemannovim vodstvom oblikovali izjemno ekspresivne, navdihnjene in slogovno korektne interpretacije. Očarali so tako s preglednim in izraznosti polnim fraziranjem kot z naravnost sublimno lepoto tona in bogastvom dinamičnih odtenkov, ki so se skladno zlili s sfumatom akustike, ki jo ponuja zajetna ljubljanska stolnica. Pevci so spretno izkoristili ne le akustične, temveč tudi prostorske danosti stolne cerkve sv. Nikolaja in so se za izvedbe dvozborskih skladb (Lasso, Tui sunt coeli; Palestrina, Jubilate Deo) postavili na nasprotni strani cerkvene ladje ter tako z glasovi povsem obdali poslušalce: tutti zbor Allegrijevega Miserere je zvenel izpred glavnega oltarja, medtem ko se je concertino (manjša zasedba solističnih glasov) oglašal z empore pod levimi stranskimi orglami. Tridimenzionalni zvok, ki je s tem nastajal pred našimi očmi, je ob umetniško dovršenih interpretacijah zagotovil zgodovinsko avtentično, mogočno in zares očarljivo doživetje.

Edini očitek gre na račun organizatorja dogodka: do zadnjega sedeža polna ljubljanska stolnica je vsaj delno rezultat dejstva, da za koncert ni bilo treba plačati vstopnine. Zato pa je bil precejšnji del občinstva »začasne« narave: obiskovalci stolnice (turisti) so vstopali v cerkev in jo zapuščali sredi koncerta ter z neprimernim vedenjem na trenutke resno degradirali ta dostojanstveni in vrhunski koncert. Velja se torej vprašati, ali je atraktivna lokacija in popolna odprtost dogodka zares ustrezna cena, ki jo mora organizator plačati za dobro obiskanost vrhunskega glasbenega dogodka, oziroma še drugače, ali je dobra obiskanost sicer neprofitabilnega dogodka vredna več od visoke ravni njegove izvedbe.