Svetloba v pridušenem in zamegljenem soju

Formula je sila enostavna: Torulssonova (aka Borut Bernik) prežetost z glasbeno estetiko in produkcijsko dovršenostjo ter predvsem kilometrina skozi pejsaže žanrsko kakovostne, na trenutke precej nekonvencionalne zgodovine sodobne glasbe ter eklektično kompatibilen in izjemen vokal Maja Valerija – to je Torul … z dve leti nazaj spočetega albuma Reset in ravnokar porojenega, junijskega Hikikomori. Če je bil Reset melanholično spogledovanje s preteklostjo, ki je bila nedvomno del Torulssonovega glasbenega odraščanja in iniciacije, je novi album zagotovo sestavni del današnje glasbene sedanjosti. Osemdeseta so še kako in. Lahko bi rekli, da je ta ponavljajoči se vzorec resetiranja in reproduciranja glasbenih ciklov iz preteklosti zlata jama za glasbeno tržišče in prepotrebna učna ura za mlajšo populacijo glasbenih odjemalcev, ki na ta način prihaja v stik z zimzeleno godbo svojih staršev. Mar res? A le to? Osvežujoče ozaveščeni sintpop te skupine bi stežka šel skozi v 99 % populistični medijski prostor osemdesetih, dandanes pa se nad njim zmrdujejo le okoreli »alternativci«, ki si brez slabe vesti pred spanjem zavrtijo Depeche Mode, Pet Shop Boys ali Soft Cell. Paradoks, ki k sreči ni ovira za današnjo konzumacijo Torula. Še posebno onstran naših mejah...

Osemdeseta so bila obdobje najbolj grozljive vsesplošne ali globalne mode, pričesk, pričetek medijskih anomalij, ki nam danes strežejo z osebami, kot je Trump, in to je bil čas, ko se je huliganstvo »po tihem« prelevilo v sprejemljivi subkulturni izraz ne le hude krvi na nogometnih tribunah, temveč reševanja svetovnih problemov. Glasbeno si mogel biti dokaj iznajdljiv, drzen in pronicljiv, da si prišel do prave glasbe, ki se ni zvijala pod pritiskom vsesplošnega črednega okusa množic oziroma glasbenih urednikov. Ko si bil pa enkrat notri, se je mreženje (brez interneta) neodvisne glasbene produkcije le stopnjevalo. Iz tega testa prihaja Torul. 

Osvežujoče ozaveščeni sintpop te skupine bi stežka šel skozi v 99 % populistični medijski prostor osemdesetih, dandanes pa se nad njim zmrdujejo le okoreli »alternativci«, ki si brez slabe vesti pred spanjem zavrtijo Depeche Mode, Pet Shop Boys ali Soft Cell. Paradoks, ki k sreči ni ovira za današnjo konzumacijo Torula. Še posebno onstran naših mejah, ker navsezadnje Torul domuje pri nemški založbi Infacted Recordings. Slednja nam je že v tem dveletnem oddihu postregla s štirimi singli: Explain, You Won, Ausverkauft, The Sooner The Better in videospotom Explain, ki so napovedovali album Hikikomori. Najbolj reprezentativen je bil vsekakor pridodani single Sanje, ki je več kot tisto, kar si predstavljamo pod tem sinonimom v (ab)normalnih agregatnih stanjih spanja. To je seveda le delček tistega, kar novi album predstavi kot sinergijo vseh sodelujočih, ki domišljeno in sila podoživeto krmarijo skozi studijsko in produkcijsko koherentnost. Kajti po njihovih lastnih besedah je bilo v igri za novi album več kot dvajset skladb, iz katerih se jih je izkristaliziralo trinajst. Tokrat tudi z več Torulssonovega petja, bas kitaro kot gonilom organsko podvržene ritmike in seveda lirično percepcijo, ki nam za razliko od dokaj temačne vsebinske note albuma Reset prinaša ulično svetilko na izhodu iz tunela. Morda pa je res to tista najočitnejša lastnost albuma Hikikomori, ki nas kljub frustriranim medsebojnim odnosom in situacijski klavstrofobiji nagovarja z optimizmom in svetlobo. Svetlobo, ki je ne glede na svoj zamegljeni in pridušeni soj vseeno svetloba. Biti osvetljen na takšen način v glasbi je sila težko, kajti slej ko prej se lahko ujameš v patetiko in zbledelost forme, ko postane »furanje saferja edini point v lajfu«. Ko pa trpljenje presežeš, postaneš tisti, ki nosi svojo luč kot badge. Ne le v sebi, temveč na sebi. O tem poje Torul, in to iskreno, pristno.