Svobodnejša družba - svobodnejša improvizacija

Tako rekoč vsem domačim akterjem, poznavalcem in navdušencem znani renome Bistrice ob Sotli kot prostora z dolgoletno afiniteto do svobodnjaških in drugih drznih muzik (ki se rade izlijejo tudi v povsem praktične skupnostno organizacijske rešitve) je pred nekaj meseci dobil novo potrditev: Mitja Hlupič je družno z Vidom in Joštom Drašlerjem zagnal novo založbo Non-Aligned Music in ob zadnjih izdihih lanskega oktobra lansiral prvi posneti kos godbe. Prijateljska in muzičistična naveza norveškega pihalca Andreasa Røysuma in bratov Drašler se je posnela, da bi v javnost vrgla ploščo BorderlessSoutheastofTheNorth in se obenem odpravila na manjšo turnejo na relaciji Berlin–Bistrica ob Sotli–Zagreb–Ljubljana. Pred poslušanjem plošče jih je recenzent ujel v ljubljanskem ŠKUC-u. In izkazalo se je, da je trio v vrhunski formi, ki v živi igri težko zgreši, verjetno predvsem zaradi tovariških vezi, ki presegajo glasbeno plat. A več o tem kasneje. V veliki meri gre za godbo, ki ob poskušanju hitro razkrije močne vezi in kar težko opisljivo senzibilnost za muzičistično komunikacijo. Čeprav družno izstopajo iz inštrumentalnih konvencij, sploh krepki neidiomatski zasnovi, se Drašlerja in Røysum redko znajdejo v situaciji, kjer bi navdih popustil in bi začeli statično mešati inštrumentalno meglo, kar se sicer rado zgodi v improviziranih setih. Trio se upira glasbeni monotonosti, včasih manj, drugič bolj neposredno.

Za začetek se velja ustaviti pri naslovu albuma in nekaterih implikacijah tako samega naslova kot spremne besede. Poleg kratkega opisa geneze odnosa norveškega velikana do bistriškega impro žarišča (rezidenca v sklopu serijskih srečanj The Rezidentess, ko je Røysum v Bistrici pihal z bendom Miman), omembe nekaterih drugih angažmajev v tistih krajih in onkraj (Improcon, Sunday Noise, Maribornig) ter skupne točke založbe z norveškim distribucijskim kanalom Subversive Vibration Distribution spremni tekst načne nekatere pomembne politične implikacije organizacijskih angažmajev na sceni improviziranih muzik in, še konkretneje, njene družbene umeščenosti. Naslov albuma, BorderlessSoutheastofTheNorth, je po svoje izjava tako o geografskem kot tudi političnem pozicioniranju pričujoče muzike in vseh akterjev v ozadju, poleg tega pa posredno implicira domnevno recipročnost med svobodno glasbeno improvizacijo in splošnim bojem za družbeno svobodo in pravičnost, za »napravljanje prostora za človeštvo in glasbo«, kot pravi Hlupič. Nihče ne dvomi v njegovo iskrenost. V skupnostih praktikov improvizacije in še bolj v glasbeni publicistiki nasploh večkrat naletimo na idejo o impru kot muzičistični praksi, ki je najbližje, recimo jim tako, socialističnim vrednotam oziroma celo nekakšni avantgardi, predvsem z vidika odpora do hierarhije in vsebinskega kljubovanja togim glasbenim sistemom, jezikom. Vendar tem idejam predvsem manjka spoznanje, da se tovrstne glasbene prakse, torej v točno takšnih oblikah, kot jih poznamo nekje od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ne bi mogle razviti nikjer drugje kot ravno v metropolah svetovne gospodarske in vojaške moči. Družbenoekonomske pogoje za razvoj tovrstnih umetniških praks so ustvarile sile istih sramotnih in zatiralskih dejanj, o katerih se govori v spremnem tekstu. Res je sicer, da so tovrstne prakse ponavadi delovale kot sistemska opozicija; toda oprijemljiva osnova te ni v goli praksi glasbene improvizacije. Skratka, manjka spoznanje, da se glasba ne osvobaja z internaliziranimi poskusi še najbolj opreznega izogibanja etabliranih glasbenih sistemov, ampak s preizpraševanjem konkretne umeščenosti v družbeno dejanskost, predvsem pa s kontinuiranim bojem za alternativne organizacijske možnosti, ki bi izhajale iz realnih potreb glasbenikov in, kar je ključno, skupnosti, iz katerih izhajajo in ki jih poslušajo. V nasprotnem primeru je rezultat klavrno capljanje za nezanesljivimi državnimi razpisi za projekte s področja kulture in nasploh zanašanje na razne liberalne institucije, ki še nikoli niso zadostovale za razreševanje družbenih kontradikcij, kvečjemu obratno. 

Vse, kar se počne v Bistrici, je zagotovo lahko v zgled posebno kakim domačim akterjem. Improcon, denimo, in podobne organizacijske rešitve dejansko ponujajo neke vrste pravo alternativo konvencionalnim festivalom: angažirajo lokalno skupnost, delujejo po načelu solidarnostnega ekonomskega upravljanja, kuratorske zamisli zaobračajo na sodelujoče praktike ipd. Ampak vsemu temu manjka jasno oprijemljivo politično stališče, konsolidirana linija, ki bi tudi dejansko kljubovala liberalistični hegemoniji v polju umetniške produkcije. Linija, ki bi osmišljala tudi pogoje osvobajanja vsega, kar določene prakse muziciranja, obglasbenega druženja, organiziranja dogodkov itd. sploh omogoča. Ta manko zlahka povzroči, da se impro pretvori v karikaturo lastnih izvornih postavk ali pa v glasbo, ki je taka kot vsaka druga.

Pojdimo od tod končno k sami glasbi na plošči. Muzičistična čvrstost tria precej spominja na še enega od triov Drašlerjev, tistega, ki sta ga brata tvorila z Markom Karlovčcem in leta 2014 izdala čudovito ploščo Stir (koprodukcija Zavoda Sploh in založbe L'innomable), tistega, ki so ga med drugim tvorile improvizirane akcije v Avtonomni tovarni Rog. V veliki meri gre za godbo, ki ob poskušanju hitro razkrije močne vezi in kar težko opisljivo senzibilnost za muzičistično komunikacijo. Čeprav družno izstopajo iz inštrumentalnih konvencij, sploh krepki neidiomatski zasnovi, se Drašlerja in Røysum redko znajdejo v situaciji, kjer bi navdih popustil in bi začeli statično mešati inštrumentalno meglo, kar se sicer rado zgodi v improviziranih setih. Trio se upira glasbeni monotonosti, včasih manj, drugič bolj neposredno. V Ashes of sunday, denimo, zapazimo poigravanja z repetitivnimi vzorci (v veliki meri perkusivnimi), ki razparajo krhko, čuječo, iščočo zvočno zasnovo, kar v tem kontekstu deluje izvrstno. Z vidika poslušalca so lahko variante oprijemanja določenih glasbenih vzorcev dobrodošle, saj na neki način prizemljijo proces neskončnih možnosti improviziranja. Podobno vlogo igrajo melodična zavijanja Andreasa, kolektivni igri dajejo svojevrsten jezik, nekaj oprijemljivo človeškega. Seveda ta »jezičnost« ne poseže docela v godbeno tkivo in je slogovno ne zasidra. Andreasovo frfotanje je v skupni sliki element potrditve v trenutku doseženega občutja, avre. V tem pogledu kljub jasni naravi in konvencionalni vlogi saksofona ne igra vodilne vloge. Vsekakor ima več možnosti za vpadljiv inštrumentalni prodor, a jih redko porabi za individualistično razžarevanje. 

Posnetki na plošči BorderlessSoutheastofTheNorth so plod izvrstne inštrumentalne kombinatorike in godbenega tovarištva, ki praktično ne more zgrešiti. Kar zadeva ostale reči, izpostavljene v tekstu, pa porečemo takole: angažma Mitje Hlupiča in ostalih bistriških akterjev je hvalevreden, prav tako verjamemo, da bomo od Non-Aligned Music v prihodnosti dobili še marsikaj čudovitega. Upamo le, da se organizacijske zamisli okrepijo z jasnejšimi političnimi stališči v smislu boja za pravičnejše ekonomske, prostorske ipd. razmere, ker gre, sodeč po politiki mestnega upravljanja, za pereče zadeve. Domača impro scena ima ogromno potenciala in že izgrajenih nastavkov, manjka ji le suveren korak s časom in konsolidacija smotra. Dejstvo pač je, da resnično svobodno glasbo lahko dela le resnično svobodna družba.