Tako majhno

Med vsakim bivanjem v New Yorku se čudim, kako majhni so ti slavni klubi, o katerih slišimo toliko legend – in kako so kljub temu nerazprodani. V začetku devetdesetih sem kupoval plošče iz serije Live in Knitting Factory in zdelo se mi je, da se v tem klubu dogaja velik del zanimive glasbe tega sveta. Ko sem prvič prišel v Knitting Factory na Manhattnu (ne na kogarkoli, ampak na gospoda Davida Byrna, ex Talking Heads, osebno), sem bil šokiran, kako majhen je ta prostor. A je bil le malokdaj poln. Ko sem bil tam zadnjič, je igrala Suzanne Vega, precej nenavadna izbira za načeloma impro prizorišče, vendar ga ni napolnila. Zdaj se je klub preselil v Brooklyn in je še trikrat manjši, nekako za pol KUD-a France Prešeren. Za koncert tria Leeja Ranalda iz Sonic Youth (http://bk.knittingfactory.com/event/58097) in še dveh zanimivih predskupin je bil prevelik, napolnil se je do kake tretjine.

Nič nenavadnega. Nekaj dni pred tem koncertom sem šel dvakrat v The Stone pod vodstvom Johna Zorna. V prostoru za 40 ljudi nas je bilo prvič, ko je Zorn improviziral s kakimi desetimi somišljeniki, trideset, naslednjič, ko je založba Mode predstavljala sodobno resno glasbo na najvišjem skladateljskem in izvajalskem nivoju, osemnajst, trije so med odmorom dvorano zapustili. Koncert v na novi lokaciji odprti improvizacijski legendi The Roulette, na katerem so skupaj igrali Lou Reed, Laurie Anderson in John Zorn, je bil razprodan šele zadnji dan. V dvorani je bilo kakih 300 ljudi.

Običajni odgovor domačinov je, da se v New Yorku preprosto dogaja »preveč«. Res. Tudi v Sloveniji ugotavljamo, kako izide preveč knjig, da bi jih lahko vsaj vse opazili, če že ne vseh, ki to zaslužijo, prebrali, in če bo že nekega dne konec izbire med laškim in ljubljanskim pivom, se bomo težko odločali med uvoženimi. Vsakršna ponudba narašča. Tudi ponudba tistega, kar ne gre v denar, tistega, kar sploh ne gre nikamor. Z razvojem spleta so bila povezana velika pričakovanja: končno se bo lahko vsakdo izrazil brez omejitev! To je sicer res, vendar s tem izražanjem zdaj nimamo kaj početi. Namesto demokracije izražanja posameznikovega mnenja anonimnost spletne pisce zapeljuje v vse več sovražnega govora. In ko številni evforični komentatorji hvalijo možnost za objavljanje na spletu in na njegovih znanih stičnih mestih od myspacea do youtuba, imajo seveda prav – vsakdo lahko zdaj objavi, kar je ustvaril, vse je dostopno. Le dostopa se do vse manj reči – tudi zato, ker je vsega toliko.

Chris Anderson, urednik revije Wired in avtor zdaj že znamenite knjige Dolgi rep, je točno opazil, da sicer množični odjem dobivajo samo še nekateri (kulturni ali siceršnji) proizvodi, da pa globalizacija daje možnost tudi vsem izdelkom v maloštevilnem ali posamičnem interesu, da si ustvarijo skromno, razpršeno, a vendar obstoječe odjemalstvo. In da zato, prevedeno v jezik koncertnega obiska, Richard Clayderman trikrat razproda Križanke, Madonna vsak svoj koncert razen ljubljanskega v nekaj urah, Radiohead svoja nepričakovana nastopa v New Yorku v nekaj minutah, na nastopih najboljših glasbenikov svojega žanra na svetu, od Johna Zorna do Leeja Ranalda, da o sodobni resni glasbi ne govorimo, pa je v taistem New Yorku nekaj deset obiskovalcev.

Andersonu se zdi dobro, da vendarle vsakdo lahko najde, kar ga zanima, in posledično se najde tudi zanimanje za vsako stvar. Naravnost samoumevno pa je pri tem zmagoslavju prodaje vsega mogočega v nekaj primerkih na različne konce sveta, kjer pač so interesenti za obrobne zadeve, preskočil stroške proizvodnje izdelka, ki padajo glede na število odjemalcev. Nič nenavadnega, sodobna ekonomija skuša te stroške karseda zmanjšati; spomnimo se navdušenega poploščenega razmišljanja Miltona Friedmana, kako čudovito je, da Indijec, na daljavo zaposlen pri ameriški firmi, dela enako dobro kot kak Američan, le desetkrat ceneje, in še zmeraj zasluži več kot njegov kolega, ki je za isto reč zaposlen pri indijski firmi, ali pa medijskih hiš, ki hočejo prodajati čim bolj zastonj (uporabniško) pripravljene vsebine, naj gre za turistične vodiče, znanstvene založbe ali časopise. (Wikipedija in Tripadvisor uporabniku vsaj ne računata svojih storitev, če jima že vsebino pripravljajo prostovoljci!) Anderson je dejstvo, da večina ustvarjalcev s svojo stvaritvijo noče (predvsem) služiti denarja, torej napisati ali posneti uspešnice, temveč hoče predvsem nekaj povedati, vzel kar za izhodišče svojega dolgorepega poslovnega modela. Izhajal je torej iz ustvarjanja kot dela »za dušo«, »za zraven«, kot prostočasne dejavnosti, ki jo avtor sam sebi in morebitnim odjemalcem omogoča s kakim bolj dohodkonosnim delovanjem. Tradicionalni vzorec preživetja ameriškega ustvarjalca, ki čez dan raznaša pice ali streže v lokalu (najuspešnejši med njimi si pomagajo še z občasnimi nastopi ali prodajo pravic v Evropo), sicer pa igra ali piše iz ustvarjalnega veselja, je globalistično razširil na preostali svet.

Vzorec skoraj brezplačnega dela, ki ga iz kapitalistične proizvodne tehnologije že poznamo (»Ste že slišali, da se krojaški posli selijo iz Kitajske v cenejše kraje? Dobave ne bodo zamujale, tudi tam premorejo svežo otroško delovno silo!«), se vse bolj seli tudi v ustvarjalne sfere. Stvari postajajo bizarne. Robert Darnton, eden vodilnih zgodovinarjev knjige v svetu, v Zadevi: knjiga (The Case of Books) ugotavlja, da je povprečna cena znanstvene revije s področja kemije 3500 dolarjev, letna naročnina na Journal of Comparative Neurology pa več kot 30.000 dolarjev. V takšne revije znanstveniki pišejo zastonj, zastonj tudi ocenjujejo članke in urejajo revijo – članke potrebujejo za ohranitev službe, ocene pa morajo pisati, če hočejo, da so ocenjeni njihovi članki. Njihove knjižnice nato zastonj proizvedene revije kupujejo za neznanske cene – da bodo raziskovalci v njih nabirali novo znanje za pisanje novih zastonjskih člankov.

Malce spominja na domiselno finančno piramido. Spodaj jih je veliko, ki podpirajo tiste zgoraj. Hodijo na njihove koncerte, predavanja, branja, in za to plačajo ... zato, da bi spoznali, kako priti tja gor, morda tudi zato, da bi videli, kako se ločijo od tistih na vrhu. In velikokrat so tisti spodaj zbegani ob spoznanju, kako majhna je razlika. Zakaj je življenje tako krivično, se sprašujejo, tem je uspelo, nam pa ne, ampak v čem so tako boljši, da nas loči tako veliko?

Res je krivično in res so razlike majhne. Najboljši koncert svojega življenja sem slišal nekje v predmestju Belo Horizonteja, Brazilija. Slišali smo, da bo tam neka plesna zabava, in skeptični taksist nas je zapeljal med vegasta skladišča, kjer je bil v sodu zakurjen ogenj, na ulico povlečen hladilnik, iz katerega so prodajali pijačo, v novogradnjo nad garažami so vodile zasilne stopnice in za iz starih desk zbitimi vrati nas je na prvi pogled pričakala osnovnošolska domača zabava. Light show je nadomeščala projekcija diapozitivov na rjuho, izmenjavale so se slike iz družinskih albumov in portreti okoliških psov. A glasba! Kakšna glasba! Bil sem na vsaj petih koncertih Gilberta Gila (in če ste proti popu, tudi štirih Egberta Gismontija), se peljal na Dunaj na Mariso Monte, brazilske zvoke poslušal podolgem in počez, ampak take godbe še ne. Štirje paglavci, najstarejši jih je imel blizu sedemnajst, s harmoniko, kitaro, trianglom, bongosi in zlasti božanskim večglasnim petjem so godli tako, da se je svet ustavil. Življenje je res kruto, nikoli jih ne boste slišali, ne na Drugi godbi, ne na poletnem festivalu, ne na kakem nosilcu zvoka … Krivica se ne dogaja le njim, ki morda še zmeraj igrajo zase in za sosede, ampak tudi vam, saj ste ostali brez kosa super glasbe.

A kaj lahko proti takim krivicam sploh naredimo? Morda za začetek to, da damo priložnost tistim spodaj. Da ne slavimo samo tistih na vrhu, kot so počele novinarke Dela Revij, dokler jim ni eden takšnih spodmaknil stolčka in so pričele spoznavati življenje dna. Da gremo kdaj na koncert popolnoma neznanih in se pustimo presenetiti. Neznano je lahko tudi zelo dobro. (In če je Ljubljana od New Yorka drugačna v tem, da bi na Zorna ali Ranalda zagotovo prišlo nekajkrat več ljudi, je tudi v tem, da je v New Yorku vse, kar stopi na oder, dobro, pravzaprav odlično, celo tisti, ki igrajo po podzemnih postajah, so odlični. Takšna je pač ponudba mesta, v katerem je vsega preveč.) Da preberemo knjigo, ki je ni na lestvicah najbolj branih in seznamih nagrajenih. Da se odvrtimo z valov svojega običajnega radijskega ali televizijskega kanala na kakega drugega. Da stopimo v novo gostilno, ki ne pripada znanim verigam, in poskusimo neznan sadež ali pijačo. Da kupimo izdelek, ki ne investira pol svoje cene v oglaševanje. Da damo priložnost komu, ki je še ni imel. Morda bo razlika med tem neznanim in tistim hvaljenim majhna. Morda v prid neznanemu. Dolgi rep se ne bo skrajšal, še zmeraj bo ponudbe več, kot je moremo použiti. Bo pa njegov konec pridobil več moči – in odpadel bo kasneje, morda sploh ne. In morda boste ob takem naključnem poslušanju slišali novo, bolj svežo glasbo, ki bo ostala z vami. Pravzaprav je to, in ne »najbolj popularno«, tisto, kar želimo slišati.