Tako to gre

»Populizem je nekaj, kar je politično glasnejše od popularnosti. Žal« – tako gre ena od čvrsto pribitih misli publicista, skladatelja, glasbenega producenta, pianista, pedagoga in filmofila Mitje Reichenberga v knjigi esejev zgovornega naslova Od popularnega do populističnega, ki je nastala iz preoblikovanih in prirejenih kolumn, objavljenih v Večerovi sobotni prilogi skozi leto 2017 in z začetka 2018. Z vso razpoložljivo artilerijo znanja udari po aktualnih in perečih pojavih sodobne družbe in kulture, a tisti »žal« na koncu navedka nakazuje kanec avtorjeve resigniranosti, ki prežema celotno knjigo. V njej se ne loti zgolj glasbe na različne načine, kot sporoča naslov, temveč seže čez njene planke in razpravlja o umetnosti in kulturi, o njuni vlogi in mestu v moderni družbi. Dotakne se številnih fenomenov, tako domačih kot svetovnih, h glasbi pa se vedno znova vrača, saj ta ni zgolj rdeča nit njegovih razmišljanj, ampak neusahljivi vir navdiha. 

Reichenberg je v knjigi esejev Od popularnega do populističnega definiral in detektiral številne aktualne probleme, ni pa ponudil rešitev za izhod iz godlje, v katero smo zašli. Morda se zaradi tega zateka k ciničnim pripombam in opazkam, ki so odraz resigniranosti in nemoči posameznika. Ne glede na to pa še vedno verjame v moč glasbe.

Naposlušan glasbe, nagledan filmov, načitan, naštudiran in oprtan z eruditsko prtljago, nas vabi s svojimi eseji k poslušanju obdelanih, omenjenih in naštetih prelomnih glasbenih del vse od klasične, resne glasbe do popularne, zabavne glasbe (Mozart, Wagner, Stockhausen, Cage, Glass, Sibelius, Bob Dylan, Pink Floyd, Beatles, Doors …), h gledanju filmov in spremljanju drugih vej umetnosti (arhitektura, slikarstvo, književnost idr.) ter k (ponovnemu) branju ključnih knjig filozofije, psihologije, antropologije in sociologije kulture, umetnosti in nasploh družbe (antični filozofi, Althusser, Adorno, Freud, Durkheim, Lévi-Strauss, Foucault, Nietzsche, Debord, Dahlhaus, Descartes, Saussure, Lasch idr.). Polna žlica faktografije iz zgodovine umetnosti je skozi gostobesedno pisanje zlita z lucidnimi opažanji, križanji, analizami, reakcijami, premisleki, diagnozami in prebliski ter odpira perspektive za kritično razumevanje in presojo današnjega sveta razvrednotenosti in utvar, lažnih slik in slabih novic, selfijev in čvek, spektakla in propagande. Skupek dvanajstih esejev nas ponese v vesolje glasbe, kulture, umetnosti, znanosti in humanizma.

Reichenberg piše hitro. Prsti mu bliskovito letijo po tipkovnici in ne dohajajo misli, ki se mu porajajo in švigajo po glavi. Bralca zdrami, spotakne in celo kdaj pa kdaj sune pod rebra s kakšnim nepričakovanim preskokom ali izpeljanko. Zasuje ga s kupom informacij, letnic, primerjav, navezav in povezav, da je sredi branja prisiljen za trenutek odložiti knjigo in premisliti, kar je prebral. Večplastnost prepletenih in obravnavanih mnogoterih tem, fenomenov in problemov zahteva razmišljujočega in aktivnega bralca. A ta žal na določenih mestih ostane žejen in nepotešen, in sicer predvsem takrat, ko avtor zabrede v domač(ijsk)o stvarnost, ki jo rad zavije v tančico metaforike, pospremi s hudomušnim cinizmom ali pa hitro in pavšalno odpravi s »tako to gre«. S tem njegovo dobronamerno kritično pisanje izgubi ostrino in prodornost. Verjamem, da je Reichenberg sit plehkosti in trivialnosti, populizma in provincializma, ki se iz leta v leto bolj in bolj razrašča, duši umetnost in kulturo ter zavira razvoj družbe, a dokler ne bomo rekli bobu bob in odkrito razčistili s tem, se bo takšno zanikrno stanje duha le še bolj paslo in zažiralo kot rak. Tako se ne morem strinjati z njim, da je populizem samo desničarski, fašističen, klerofašističen, ksenofobičen, rasističen, za njegovo uzdo namreč vlečejo z vseh koncev, tako liberalnih kot levih. Pot populizmu je tlakovana že dolgo in na debelo, ni od včeraj. Dovolj je pogledati samo medijsko krajino, ki s produkcijo plehkih in podpovprečnih domačij, kmetij, nanizank, veselic, stand up komedij in tako imenovanih spektaklov spodbuja procese razvrednotenja, komercializacije, tabloidizacije, trivializacije. Vse to gre z roko v roki z zniževanjem kvalitativnih kriterijev, ki načrtno, načelno in selektivno izrinja in marginalizira živo umetnost in kulturo iz svoje orbite. V tem sodelujemo vsi, tako vključeni kot izključeni iz te umazane igre.  

Reichenberg je v knjigi esejev Od popularnega do populističnega definiral in detektiral številne aktualne probleme, ni pa ponudil rešitev za izhod iz godlje, v katero smo zašli. Morda se zaradi tega zateka k ciničnim pripombam in opazkam, ki so odraz resigniranosti in nemoči posameznika. Ne glede na to pa še vedno verjame v moč glasbe. A kakor je Stefan Zweig prišel do zaključka, da je z vzponom nacizma beseda izgubila svojo moč, tako bi generacije, ki smo zrasle z glasbo druge polovice 20. stoletja, morale na začetku 21. stoletja sprevideti, da glasba in nasploh umetnost in kultura nimajo več moči, da bi spreminjale svet. Tako to gre. Tudi misel Henryja Millerja iz Rakovega povratnika izpred slabih sto let se danes sliši kot odmev 20. stoletja: »Svet okoli mene se raztaplja, le tu pa tam pušča madeže časa. Svet je rak, ki samega sebe žre … O tem premišljam, ko se spušča veliki molk na vse in bo končno povsod zmagala glasba. Ko se bo vse umaknilo v naročje časa, bo zavladal spet kaos, in kaos je partitura, na katero pišemo resničnost.«