30.10.2016

Tehnično izpiljeno fraziranje

Dva obraza Primoža Grašiča prinašata zanimiv pogled na ustvarjanje avtorske glasbe, tudi poustvarjanje jazzovskih klasikov.

Nina Novak

Two Faces

Primož Grašič

Two Faces

samozaložba
2016

Za nepogrešljivo osebnost slovenskega jazza že leta, pravzaprav desetletja, velja tudi Primož Grašič, vsestranski kitarist, ki je sodeloval z mnogimi domačimi in tujimi odmevnimi imeni, muziciral na več kot dveh stotinah albumov in leta 2004 ustanovil Jazz Kamp Kranj. Mnogi od naštetih projektov so se realizirali v okviru Big Banda RTV Slovenija, katerega redni član je Grašič od leta 1998, medtem ko se na solistično pot le redko poda. Od izida zadnjega tovrstnega projekta je minilo že celo desetletje, zato ne preseneča, da je tokrat postregel z dvojnim albumom, ki predstavlja dve plati njegove glasbene osebnosti, o čemer priča že naslov – Two Faces. Ker med svoje nepogrešljive dejavnosti šteje tudi pedagoško delo, je albumu priložena spremljevalna knjižica z notami, namenjena vsem, ki se ne zadovoljijo z golim poslušanjem, temveč se želijo v muziciranju tudi preizkusiti.

Prva zgoščenka prinaša dvanajst avtorskih skladb, z izjemo Strong Together, ki je plod soavtorstva z Matjažem Zupanom, ter Samba Primus in Processio Locopolitana, ki sta delo Gregorja Forjaniča. Guitar Songs, kot je poimenoval ta prvi sklop, ima čvrsto podlago v bobnih (Žiga Kožar) in basu (Aleš Avbelj), medtem ko je Grašič nosilec melodičnih linij, ki jih občasno medsebojno prepleta in ob Blažu Jurjevčiču na klaviaturah vanje vnaša različne efekte, s pomočjo katerih ustvarita precej svobodne in odprte glasbene slike. Njihovo celovitost sicer razbije z gosti Adamom Klemmom (Catch Me, If You Can), Dominikom Kranjčanom (Strong Together) in godalnim kvartetom (Mojca Rukavina, Jelena Šarc, Mojca Fortin, Boštjan Grabnar) ter elementi različnih žanrov, denimo rocka, funka, sambe, ki skladbe s fusion osnovo nekoliko zmehčajo.

Na Jazz For Students, drugo zgoščenko, so vpeti jazz standardi Jeroma Kerna, Johna Coltrana, Oscarja Petersona, Milesa Davisa in drugih, ki pa so v interpretaciji – poleg Grašiča na kitari – pianista Emila Spanyie, basistov Maria Mavrina in Aleša Avblja ter bobnarja Christopha Brasa za razliko od glasbe na prvi zgoščenki veliko bolj zgoščeni, na trenutke celo preveč. Osrednje melodične linije tudi tu povečini pripadajo kitari, ki se večkrat izmenja s klavirjem, a vendar ta le redko poslušalcu ponudi oziroma privošči premor. Kljub nasičenosti z Grašičevim izjemno tehnično izpiljenim solističnim fraziranjem je dinamika pomanjkljiva. Premalo je namreč izmenjave instrumentalnih zamisli na določeno temo, kar naj bi jazzovska glasba v osnovi ravno bila, in razvijanja glasbe, ki mora kdaj pa kdaj na trenutke preprosto tudi ponikniti.

Monopol kitare je v obeh primerih preočiten. Vsakič znova nas začudi, ko imenitni glasbeniki ne znajo najti prave mere, nekako ne znajo zaključiti koncerta ob primernem trenutku in uvrstiti na album pravega števila kompozicij. To je očitno tudi ob tem dvojnem albumu, ki premore več kot dvajset skladb oziroma prinaša dve uri nadvse intenzivne, polne glasbe. Two Faces ponuja zanimiv pogled na ustvarjanje avtorske glasbe, tudi poustvarjanje jazzovskih klasikov, ki pa ga zaradi vsega naštetega ni le priporočljivo, temveč celo nujno poslušati na obroke. Le tako bo namreč zadostil svojemu osnovnemu namenu – doživeti in razčleniti glasbo, jo morda celo ponotranjiti.