Temačne sence preteklosti za sodobno rabo

Z rahlo zamudo je pred nekaj dnevi na moj domači naslov priromal dvojni album Dancing in the Darkness (2019), pregledno posvetilo arheologiji electro industriala in temačnega evropskega techna. Izvajalci, kot so D.A.F., Cabaret Voltaire, Nitzer Ebb, The Cassandra Complex in Borghesia, so še enkrat več poudarili, kako odločilno in trajno se je skozi osemdeseta demokratizirala popularnoglasbena kultura. Vsi, ki smo takrat odraščali, smo poleg preferenčnega glasbenega okusa nehote (po)iskali tudi odvode, nekatere smo zagovarjali glasneje, o drugih smo javno spregovorili precej kasneje. Razloge bi lahko poiskali tako v programski zasnovi klubov kot v dejstvu, da je bila takrat celo najbanalnejša pop uspešnica precizno strukturirana. V tem bi lahko izbrskali genezo domače zasedbe Lilith Cage, katere zgodba traja sicer šele dobra štiri leta, vendar je osnutke moč povleči iz punkerskega uvoda v skupini Kuga pred dobrimi štiridesetimi leti. Odvod kitarista Vilija Domijana in bobnarja Matjaža Pegama se je iz nekdanjega brezrezervnega punkerskega nihilizma z leti spreobračal ter na koncu spreobrnil v meditativni shoegaze, v čudovito mešanico nokturalnega dreampopa, sinhroniziranega z občasnimi naplavinami temnega novega vala. Shadows (Sence) je tako pravšnji naslov za debitantski album zasedbe Lilith Cage. Docela osmišljene pesmi brez histeričnega revivalizma osemdesetih nas ponovno prepričajo, kaj je bila ena največjih kakovosti tega desetletja: bendom so se muzike enostavno in povsod dogajale. In če potegnemo nekatere vzporednice s tukaj in zdaj, v kontekstu sodobne alternativne scene pri nas zveni, neodvisno od vsebine, Lilith Cage dovolj drugače od novincev, da zapade v čisto svoj kanon, takšen, da bi lahko zasedbo v roku enega leta videli kot domačo predvozačico na koncertih Still Corners in The Mission.  

Če bi pisali o Lilith Cage pred tridesetimi, petintridesetimi leti, bi bilo to nekaj povsem normalnega – pluli bi vštric s temnim tokom, bi lahko rekli. Tudi danes pa stvari ne moremo izključno pripisati retro smernicam ali, če sem nekoliko ironičen, krizi srednjih let. V zadnji petletki v evropskem undergroundu namreč zaznamo mini renesanso temnega novega vala in shoegaza na manjših odrih, medtem ko se je zasanjani pop prebil tudi v nekoliko večje dvorane. Tu, nekje vmes, se je odprl prostor za Lilith Cage in njen celovečerni prvenec Shadows, ki skozi vseh trinajst skladb (ali 12 + 1, saj se mala plošča Witches na koncu pojavi še v obliki remiksa) zveni znano privlačno, vendar v nobenem trenutku staromodno. Zasedba Lilith Cage se je namreč med sprehodom po temačnih hodnikih uspešno izognila večini pastem, ki tovrstne projekte zvito pričakajo pri takšnih eksperimentih ali prebujanjih vzdušja »neke boljše preteklosti.« Potenciale postpunka ali novega vala so člani prilagodili sebi, predvsem zapeljivemu in pretočnemu vokalu pevke Lili Žigo, ki ima v sebi skrite odtenke tako Siouxsie Sioux kot Muriel Moreno. Pri tem skupina ne sili v ospredje, temveč z varne razdalje spremlja njeno »čarovniško« početje. Na trenutke deluje kot temna Sirena, glasu katere se ne moremo upreti. Tovrstne občutke je bilo moč občudovati že v najavni zgodbi skupine, v izjemni priredbi Wild is the Wind (referenca je Bowiejeva verzija). Na eni strani melodični kitarski rock in na drugi minimalna (a optimalna) uporaba elektronike ustvarjata vzdušje zasanjane poetike, ki pa v določenih trenutkih v svojem izhodišču še vedno ohranja nianse ne tako neposrednega upora. Zankanja in elektronska pomagala so skoraj ali pretežno neopazna, saj večino zvokov odpade na kitaro in bas – njihova vloga je opredeljena bolj kot pomagalo kakor pa kot zaključni barvni premaz v jasno zasnovani zvočni strukturi. Poudariti je treba, da Lilith Cage na Shadows napravi odličen vtis predvsem s svojo popolno predanostjo verovanju v moč enostavnega glasbenega izrazoslovja, zasnovanega na melodičnosti in atmosferičnosti oziroma eskapistični meditativnosti, kot so se izrazili v skupini. Kadar govorimo o atmosferi, se skupina (načrtno?) zadržuje znotraj koordinat znanih postavk shoegaza in dream pop sozvočja. Prepričan sem, kar bo morda pokazala svetlejša prihodnost, da bi se skupina (na basu še Piero Pocecco) odlično znašla tudi v nekoliko bolj razrahljani formi, s čimer namigujem le na malce bolj razposajene kitarske intervencije, četudi z igro užitka kot takšnega ni prav nič narobe.    

Shadows je vsekakor vznemirljiv in uživaški album, ki ga poganjajo valovi energije med člani skupine. Vase zazrte ali meditativne kitare k sebi potegne glas močne, osvobojene in usodne ženske. Naslovi skladb New Day, Rain of Stars, Friday 13th, Revolutions, Heaven Calls so povsem v duhu nekaterih najbolj izpostavljenih prerokov temnega novega vala osemdesetih. Še več, docela osmišljene pesmi brez histeričnega revivalizma osemdesetih nas ponovno prepričajo, kaj je bila ena največjih kakovosti tega desetletja: bendom so se muzike enostavno in povsod dogajale. In če potegnemo nekatere vzporednice s tukaj in zdaj, v kontekstu sodobne alternativne scene pri nas zveni, neodvisno od vsebine, Lilith Cage dovolj drugače od novincev, da zapade v čisto svoj kanon, takšen, da bi lahko zasedbo v roku enega leta videli kot domačo predvozačico na koncertih Still Corners in The Mission.