Temni pokrov sveta

Naš priznani alpinist, fotograf, letalec in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič je s svojim ultralahkim letalom dobrih deset let zbiral podatke o črnem ogljiku, drugem največjem onesnaževalcu in pomembnejšem povzročitelju globalnega segrevanja. V ta namen je preletel skoraj celotno zemeljsko oblo, od Alp in Andov vse do Himalaje. Nastal je izjemen dokumentarni film z naslovom Temni pokrov sveta oziroma Earth Beneath A Dark Lid, ki ga je režiral Amir Muratović. Tisto, kar daje albumu diskreten glasbeni šarm, je dejstvo, da četudi si niste ogledali istoimenskega dokumentarca, lahko le zaprete oči in si vizualizirate vso okoljevarstveno problematiko črnega nebeškega onesnaženja. To zveni sila dramatično in opozorilno, tako kot v skladbi Black Carbon pollutes the air, kjer se harmonika in tuba odzivata impulzivno in tečeta premišljeno, kot da bi posnemali izbruhe črnega dima iz dimnikov celotnega sveta.

In tako pridemo do zvočnega ali glasbenega bistva. Vsak dokumentarec sloni na izbrani in ubrani glasbeni spremljavi. Predvsem to velja za tiste, pri katerih je moč vizualnega učinka na gledalca pomembnejša od izgovorjenih besed ali akcijskega dogajanja. Ta dokumentarni film je ravno takšen: kot pisan ali posnet na kožo skladateljsko-izvajalskega dueta, ki ga tvorita Janez Dovč in Goran Krmac. 

Že uvodoma s skladbo Upwards into the Past nas popeljeta v čudoviti svet zvočnih bravur, kjer se vzdušje počasi dviguje do neba. Posebno impresivne so kratke vmesne postaje (Where to?, Polluted Air, Before the Storm, Everyday, Fatigue), kjer se izbrani inštrumentarij zlije v zvočni odsev, namenjen dodatnemu vizualnemu poudarku. Ko slišite skladbo Journey through the Air, sami postanete del nebeške krajine, kjer vas medigra elegičnih zvokov harmonike in tube ponese onkraj pokrajin in celin. Tisto, kar daje albumu diskreten glasbeni šarm, je dejstvo, da četudi si niste ogledali istoimenskega dokumentarca, lahko le zaprete oči in si vizualizirate vso okoljevarstveno problematiko črnega nebeškega onesnaženja. To zveni sila dramatično in opozorilno, tako kot v skladbi Black Carbon pollutes the air, kjer se harmonika in tuba odzivata impulzivno in tečeta premišljeno, kot da bi posnemali izbruhe črnega dima iz dimnikov celotnega sveta. Ko pridemo v Arrival to Argentina, se nam njun tango zdi kot melanholična prispodoba dežele, kjer temni oblaki zakrijejo sončne žarke. A nam je vseeno popolnoma jasno, da ta učinek ujete sončne toplote (tople grede) nevzdržno uničuje ledenike, kot se to subtilno sliši v skladbi Patagonia, a Glacier Dying. Četudi aranžerski balans vzdržuje vmesni zračni pretok, ki ustvarja prepotrebni ambientalni vtis letenja, se avtorja pri skladanju in igranju domišljeno lotevata tem (Amongst the Clouds, A New Day, Nonsense) in nas zapeljujeta z nevsiljivo, a vseeno zelo ekspresionistično in čustveno godbo. Hkrati smo priča tudi takšnim vrhuncem, kot je skladba VrgaVrgavrga, VrgaVrga!, kjer zvočna improvizacija, v kateri se poleg dvojca Dovč-Krmac pojavlja še Nino Mureškič, preveva skozi ritualno plemenski ornament arhetipsko sodobnega odmeva. 

Dostikrat v življenju spoznamo, da je padec tudi let, a še kako se zavedamo, da je letenje življenje, kar nam glasbenika nazorno predočita v skladbi Flying is Life. Vsekakor pa zaključna Hope skozi odtekajočo harmonijo iskrenih čustev ponuja in ohranja upanje, da je skrb za nebo hkrati skrb za zemljo.