Tlakovana vrnitev iz hibernacije

Nekaterim bendom je izbrano ime usojeno. Mednje lahko prištejemo ljubljansko neopsihedelično rockovsko skupino persons from porlock, ki si je ime sposodila pri angleškem romantičnem pesniku Samuelu Taylorju Coleridgeu oziroma iz njegove nikoli dokončane pesmi Kubla Khan, v kateri omenja osebo iz Porlocka, ki je nenajavljena obiskala pesnika in ga zmotila sredi ustvarjanja. 

Zasedba persons from porlock si je s to split-ploščo v navezi z Jigsaw Beggars dobro tlakovala vrnitev iz hibernacije in pot v prihodnost. Svoje postulate je nagradila s tršo strukturo komadov, ki dihajo svobodno, sproščeno in dovršeno. Njihova skladnost priča o ustvarjalni koherentnosti. Ali je zasedba v hibernaciji izgotovila svojo vizijo, o tem pa se bomo prepričali ob prvi naslednji samostojni dolgometražni izdaji.

Sodeč po dokumentarcu Bend vs. Brend, v katerem nastopajo persons from porlock, je tudi njih nekdo ali nekaj zmotilo pri ustvarjanju – ne glede na prvenec Things People Don't Like, ki je bil najboljši domači album leta 2016 na Radiu Študent; ne glede na uveljavljanje na domači sceni in nastope po Evropi; ne glede na širšo prepoznavnost v deželi s komadom MANA s kamniško zasedbo Matter si je bend vzel ustvarjalni premor. Kot nam pripoveduje omenjeni dokumentarec, se je še prej zaradi različnih pogledov na ustvarjalnost in kariero sporazumno in prijateljsko razšel z menedžerko; če je bila menedžerki kariera na prvem mestu, je bila bendu pomembnejša ustvarjalnost. 

Po prvencu je bend konec leta 2016 objavil komad Bad FanFiction, v katerem je energična neopostpunkovska poskočnost cepljena na neopsihedelične okruške in kanec garažnorockovske trdote. Še pred izletom z Matter je sredi leta 2017 objavil melanholično pop neopsihedelično skladbo Affordable Amphetamines. In če na rockovsko orientiranem debiju prevladujejo komadi, ki izvirajo iz jamovskega iskanja in skladanja, se v omenjenih komadih čuti avtorsko zorenje benda. Po igračkanju z elektroniko in predvsem kolebanju med energičnostjo in melanholičnostjo se je sredi leta 2017 znašel na prelomnici, o kateri je ritem kitarist in pevec Nikolaj Mulej takrat govoril v intervjuju za MMC, češ da je vizija benda bolj medla oziroma jo bend še išče: »Zdi se mi, da smo ravno v nekem obdobju, kjer je na krožniku ogromno nekih idej, iščemo pa način, kako bi jih lahko povezali v nekaj koherentnega.« Čas je bil torej za premislek in leto 2018 je zasedba preživela v hibernaciji.

Po enoletnem premoru in odsotnosti s koncertnega prizorišča je letos pomladi oživila svoj Facebook profil. Objavam spominskih utrinkov s preteklih koncertov in gostovanj so sledile fotografije s snemanja v studiu Klimperzimmer v Gradcu in napoved split-plošče z avstrijskimi kolegi Jigsaw Beggars, ki je izšla konec maja v digitalni obliki pri avstrijski založbi Post Office in na vinilu pri Pumpkin Records. Konec julija je bila slovenska polovica split-plošče Tomorrow's Ration of Dreams na voljo za brezplačni dolpoteg.

persons from porlock se z novimi štirimi komadi vračajo prevetrenih glav in ušes, predvsem so bolj suvereni pri aranžiranju komadov, ki brez odklonov sledijo viziji neopsihedeličnega rocka in so stilistično dorečeni in prečiščeni, pisani in slojeviti. K temu je prispeval tudi Georg Teschinegg, ki je benda posnel in zmiksal brez pretiranega producentskega šraufanja; gradil je na oguljenem izvornem zvoku benda ter tako ohranil pristnost in neposrednost obeh. Hipnotični rock komadi persons from porlock so kompaktnejši in prepojeni s pop senzibilnostjo skuštranih kitarskih bendov iz šestdesetih let. Prva dva, Language of Light in Carnal Error, nosi mehkoba in ležernost, kot da bi se rokovala benda Beach Boys in Allaha-Las. Škoda, da se je v Language of Light vsilil nepotrebni funky kitarski vrivek, ki skazi fluidnost pesmi, a z ozirom na aluzijo na ime skupine vseeno doseže svoj namen – neprijetno presenečenje pač, s katerim skupina na srečo dobro opravi in mu ne da osrednje vloge. Z balastom se srečamo na koncu najbolj natempiranega komada na EP-ju, Suspected Gunman, ki je zgrajen na temnejšem polu tršega psihedeličnega rocka. Zaključna razvlečena kitarska solaža kot nebodigatreba odgrizne potenco valeče se repeticije in nas namesto k učinkovitemu koncu odnese v sfere fantazije. Ta pridobi na čarobnosti v zadnji skladbi, Sugar Effigy. Uvodna zasanjanost se sprevrže v lebdeče naraščanje, po kitarski vihri v drugi polovici pa ponikne v kitarsko fraziranje in zbudi skomine po dobrih starih Meat Puppets. 

Zasedba persons from porlock si je s to split-ploščo v navezi z Jigsaw Beggars dobro tlakovala vrnitev iz hibernacije in pot v prihodnost. Svoje postulate je nagradila s tršo strukturo komadov, ki dihajo svobodno, sproščeno in dovršeno. Njihova skladnost priča o ustvarjalni koherentnosti. Ali je zasedba v hibernaciji izgotovila svojo vizijo, o tem pa se bomo prepričali ob prvi naslednji samostojni dolgometražni izdaji. Ta split-plošča zbuja velika pričakovanja.