Trenutek sproščenosti in pravega muziciranja

Jaka Kopač je alt saksofonist, diplomant jazzovskega oddelka Sibbelius Academy iz Helsinkov na Finskem. Pred kratkim se je vrnil iz New Yorka, mesta, ki ga že od mladih let neznansko privlači in kamor redno zahaja. Predvsem zaradi jazza, kakopak. Tokrat se je vrnil s posebno popotnico. Z newyorškimi glasbeniki je posnel album, svoj drugi avtorski izdelek, ki nosi naslov Present Thoughts. Z odločitvijo, da posname ploščo prek luže, je dolgo omahoval. Ko ga pobliže spoznate, vas to niti ne preseneti. Skromen je, spoštljiv do jazzovske tradicije in izkušenih jazzovskih kolegov, pot naprej pa si utrjuje predvsem z delom. Delom, ki strokovni javnosti ne ostaja neopaženo, zato ga ceni in polaga upe vanj. Jaka se bo s kvartetom, sestavljenim iz newyorških glasbenikov, v drugi polovici februarja mudil po evropski turneji v Slovaški, Nemčiji in Sloveniji. V Sloveniji bo sestav mogoče poslušati v Gledališču Park v Murski Soboti, Kulturnem domu Krško, Plesnem forumu v Celju, prihaja pa tudi v dve obetavni jazzovski sredini, ki se močno trudita za ohranjanje in razvoj kulture jazza na Slovenskem: koncertni cikel Jazz Ravne v Ravnah na Koroškem in festival Zvončki in trobentice v Ljubljani.
 

Leto 2009 je bilo zate zelo pomembno. Zaključil si študij na Finskem in posnel avtorski prvenec. Kaj se je dogajalo za tem?

V času, ko sem študiral na Finskem, sem veliko potoval, igral na mednarodni sceni, sodeloval z odličnimi glasbeniki, posnel svojo prvo ploščo. Ko sem se po zaključenem študiju ves navdušen vrnil v Slovenijo, pa so se stvari precej zaustavile. Ljudje so me tu malce pozabili, ni bilo koncertov, ni bilo denarja. Zaposlil sem se na glasbeni šoli. Tu in tam sem igral, večinoma kot sideman v drugih zasedbah, a tudi tega ni bilo veliko. Vse to do točke, ko sem sprevidel, da nisem najbolj zadovoljen s svojim položajem na glasbeni sceni, da me stvar ne izpolnjuje in da si moram predvsem izboriti čas za ustvarjanje glasbe. Tako se je od leta 2012 do 2015 zopet začel nabirati avtorski material, ki je zdaj izšel na zgoščenki.

Si tudi umetniški vodja celjskega jazz festivala Džjezz.

Res je, tudi to je bil eden od projektov, ki sem jih zasnoval, ko sem se vrnil v Slovenijo. Želel sem nekaj storiti za svoje mesto. Povezal sem se s Hišo kulture v Celju in izpeljali smo festival, ki je lani doživel že svojo šesto zaporedno izvedbo.

Pa tudi poučuješ še.

Da, ampak v manjši meri. Polovično sem zaposlen na novomeški glasbeni šoli.

Pa servis saksofonov imaš.

Da, Saxervis, ki sva ga odprla skupaj s kolegom saksofonistom Lenartom Krečičem. Naju to delo veseli in sva med redkimi v Sloveniji, ki ponujajo zgolj popravilo saksofonov. Odločila sva se, da se bova specializirala samo za te vrste popravila, saj želiva tudi tu, tako kot v glasbi, svoje delo opravljati kar se da kvalitetno. A delava le toliko, kolikor nama čas dopušča. Ustvarjanje in muziciranje je na prvem mestu.

Ena stvar se mi zdi posebej zanimiva: si eden redkih slovenskih jazz saksofonistov na alt saksofonu. Če pogledava tvojo generacijo saksofonistov, kot so Jure Pukl, Lenart Krečič, Cene Resnik, Boštjan Simon in drugi, se večina udejstvuje na tenor saksofonu. Zakaj alt?

Zanimivo vprašanje, si prvi, ki mi ga je zastavil (smeh). Z altom sem v bistvu začel, bil je moj prvi saksofon. V otroštvu sem najprej igral flavto. Potem me glasba nekaj časa ni zanimala, dokler nisem nekje pri trinajstih ali štirinajstih letih videl koncerta celjskega plesnega orkestra Žabe. Čisto po naključju sem videl ta koncert, prevzel pa me je do mere, da sem si neznansko zaželel igrati saksofon. In oče mi je kupil alt saksofon. Tako se je začela moja saksofonistična pot. Moj prvi profesor, Franc Zupanc, mi je nekoč na uro v posluh prinesel ploščo Charlieja Parkerja, in ko sem to slišal, sem bil prepričan, da je jazz tisto, kar želim v življenju početi. Predal sem se alt saksofonu. Najbrž tudi zato, ker sem toliko poslušal Parkerja. Mnogim alt saksofon ne zveni lepo in zato presedlajo na tenor. Tenor ima nižjo frekvenco in njegov zvok ni tako sekajoč. Ampak jaz sem se ujel z altom in tudi v glavi saksofon tako slišim.

Charlie Parker, praviš. Jaz pa, ko te poslušam, se mi zdi, da slišim bolj Paula Desmonda.

Zanimivo, to mi je reklo že veliko ljudi. Paula Desmonda sem poslušal, vendar dosti kasneje. Name predvsem na začetku študija ni naredil takega vtisa kot Parker ali kot Cannonball Adderley. To pa seveda ne pomeni, da sem Paula kaj manj maral in spoštoval. Ampak nikoli nisem razmišljal, da bi rad zvenel kot Paul Desmond. Bolj sem želel zveneti kot Charlie Parker, kar pa mi očitno ni uspelo (smeh). V bistvu, hvala bogu, da mi ni uspelo. Zgodi se pač, da pride iz glasbe ven nekaj drugega kot to, kar si si v začetku zamislil. Očitno je to bolj v meni. Moja mentaliteta, osebnost, način igranja.

Kaj nam lahko poveš o novi plošči? Material je, kot si povedal na začetku, nastajal dalj časa, posnel pa si ga v New Yorku, s tamkajšnjimi glasbeniki. Kako ste prišli v stik? Kako je potekalo snemanje?

Ideja, da bi v New Yorku posnel ploščo, je v meni zorela nekaj časa. Ampak imel sem zelo veliko spoštovanje do tamkajšnjih glasbenikov. Nek strah, zaradi katerega se mi je zdelo, da tega pač ne morem izvesti. Rabil sem nekaj časa, da sem bil bližje temu, da ni bilo več strahu, občutka negotovosti. Pa sem rekel, da grem …

… so te opogumili drugi naši jazzisti, ki so ubrali isto pot in snemali v New Yorku?

Tudi, definitivno. Še bolj pa to, da me je prijatelj, bobnar Vladimir Kostadinović, povabil na turnejo s svojim kvartetom, v katerem sta bila še kontrabasist Vicente Archer in pianist Danny Grissett, oba iz New Yorka. Na tej turneji smo se dobro razumeli in tudi glasbeno smo se zelo ujeli. Debata na temo moje velike želje, da posnamem ploščo z newyorškimi glasbeniki, je hitro stekla. V prvotni ideji so bili predvideni sodelujoči glasbeniki Vicente Archer, Danny Grissett in bobnar Johnatan Blake. A se zaradi zasedenosti posameznih glasbenikov ideja v tej obliki ni mogla uresničiti. Ostal je le Vicente, prek njega pa sem prišel še do pianista Orrina Evansa in bobnarja Willieja Jonesa III. Zdeli so se mi zanimivi glasbeniki, glede na glasbo, ki sem si jo zamislil. A sledilo je nekaj zelo interesantnega. Preden sem odšel v ZDA, sem v Sloveniji s prijatelji pripravil demo posnetek materiala, da bi dobil malo bolj nazorno sliko tega, kar sem napisal. Bil sem zadovoljen. A ko sem prišel v New York in smo imeli vaje, je ta glasba zazvenela čisto drugače od tiste na posnetku. Ne boljše, ne slabše. Drugače. Drug karakter. V takih trenutkih vidiš, kakšen vpliv imata druga kultura, drugo okolje. Ko smo začeli igrati, se je začelo marsikaj dogajati in včasih sem se počutil rahlo nesigurnega, a vseeno v dobrih rokah. Zame je bila to najboljša možna glasbena izkušnja in od nje sem odnesel veliko znanja, predvsem pa občutek sproščenosti in pravega muziciranja.

Ko te poslušam, ne morem mimo dejstva, da se dandanes komponiran jazz pogosto jemlje kot nekaj dolgočasnega, nazadnjaškega. In sočasno je prisotno prepričanje, da je improvizacija tista, ki resnično šteje.

Ne vem, morda sem staromoden ali pa je moj pogled pač posledica okolja, iz katerega izhajam. Opažam, da se danes scena zelo hitro razvija. Sam vidiš, koliko je glasbenih vplivov, kako se povezujejo različne kulture, vzhodne in zahodne ... In ker smo vsi prisotni povsod in vsak s seboj prinaša svojo kulturo, svojo glasbo, nekaj svojega, hitro nastajajo neke nove stvari. Za Evropo se mi dandanes zdi, da je precej poplavljena s free jazzom. To je super, vendar opažam, da se v tem nenehnem stremljenju po novem hitro izgublja in zapostavlja tradicija. Sploh pri mlajši generaciji glasbenikov. Po eni strani je seveda čisto v redu, če igraš improvizirano glasbo. Vendar če si jazz glasbenik, moraš poznati tradicijo jazza. Moraš obvladati harmonijo, tehnično obvladati svoj inštrument. Če izhajaš iz tega, boš lahko igral karkoli. Takemu glasbeniku prineseš notirano skladbo in na tej osnovi bo lahko res naredil nekaj izjemnega. Pri mladi generaciji pa pogosto vidim, da se v svoj inštrument tehnično in teoretično ne poglabljajo več tako močno. Živijo v tem obdobju obilice free jazza in vanj se strastno podajajo, vendar brez osnov.

Novo ploščo boš predstavil na turneji. Sodeluješ z istimi glasbeniki kot na snemanju?

Ne. Na klavirju bo Danny Grissett, ki je bil tudi v prvotnem planu za snemanje. Na kontrabasu bo Josh Ginsburg, ameriški jazzist, ki živi v Berlinu, na bobnih pa Willie Jones III, ki je z mano sodeloval že v studiu.

Kako glasbenike iz New Yorka pripraviti do tega, da gredo s tabo na turnejo po Evropi? Eno je, če prideš ti k njim in se dobivate v studiu. Ampak pripeljati jih v Evropo na nekaj koncertov …

Težko. Glasbeniki, ki že imajo neko ime, so pogosto zasedeni. Vincente Archer je, recimo, član zasedbe The Robert Glasper Trio. Robert Glasper je trenutno ena večjih jazzovskih zvezd v ZDA, in to pomeni tudi ogromno koncertiranja. Če bi imel srečo in bi bil Archer ob pravem času prost, bi šel z mano na turnejo. Če pa ga angažira Glasper, bo šel seveda z njim. In točno to se je zgodilo. V istem času je dobil termin, da z Glasperjem nastopi na podelitvi Grammy Awards v Los Angelesu in zato ga na moji turneji ne bo. Stvar je torej taka, da lahko le upaš na najboljše. Te glasbenike namreč rabiš, če želiš organizirati turnejo, saj hočejo organizatorji od tebe večja imena. In potem je tako, da dejansko do dneva, ko jih pobereš na letališču, ne veš zagotovo, ali bodo res prišli. Marsikdaj se seveda zalomi. Organizacijsko je lahko to zelo problematično, saj eni organizatorji situacijo razumejo, drugi pa manj.

Opažam, da današnja domača jazzovska scena funkcionira predvsem v obliki projektov in manj v obliki stalnih zasedb. Jazzovskih zasedb, ki bi trajno delovale, posnele več albumov, skorajda ni. Nič trajnega se ne razvija. Kako to?

Tega je bilo včasih definitivno več. Bendov, ki so dejansko funkcionirali kot bendi. Danes je drugače. Z našimi imeni je težko dobiti nastope, saj nismo mednarodno tako močno prepoznavni kot večja imena na jazz sceni. Če hočeš biti umetnik in želiš od tega živeti, moraš igrati. Hitreje te najamejo, če imaš v zasedbi kaka ameriška imena, ki lahko privabijo nekaj več ljudi. Jaz bi si sicer želel, da bi organizatorji dajali več podpore novim, mladim, morda nepoznanim obrazom, saj tako scena živi in raste. In še to: z eno zasedbo boš zelo težko veliko igral. Zato iščeš ljudi iz širšega prostora, iz različnih mest. Povežeš se z glasbeniki iz različnih držav in skupaj z njimi sestavljaš turnejo po širšem prostoru. Na ta način si pomagamo. Je pa res, da velikokrat na ta račun trpi kompaktnost in povezanost stalnih zasedb. Toda včasih se najdeš tudi z glasbeniki, s katerimi se takoj ujameš, in stvar začne zelo hitro dihati skupaj.

Kaj pa porečeš na lokalno jazzovsko sceno? Na eni strani kontinuirane jazzovske ponudbe v obliki jazz kluba ni, na drugi strani pa je vse več lokalov, ki organizirajo koncerte, jam sessione …

Ključno se mi zdi, da se na sceni drži nivo. Spomnim se kakšnih petnajst let nazaj, ko je bil Jazz Club Gajo v polnem zamahu. In je imel ta nivo. Tja so prihajali glasbeniki, ki so bili kvalitetni. Ko sem prvič prišel v ta klub, si nisem upal na oder z njimi, ker sem videl, kako igrajo, in sem gojil ogromno spoštovanje do njih. Bila je neka kultura. Mladi glasbeniki smo hodili tja, da smo starejše poslušali in diskutirali o njihovem muziciranju. Doma pa smo vadili in organizirali svoje jam sessione v »bunkerjih«. Tako smo si izgradili znanje in samozavest, s katerima smo si nato upali na oder s svojimi kolegi. Tega danes ni več. Danes imaš razne bare, ki večinoma nimajo resne vizije na tem področju. Vsak lahko igra, ni ločnice med tistimi, ki že nekaj znajo, in tistimi, ki so šele na začetku. Ni reference. Mladi zato ne vedo, kaj je tisto, po čemer bi se morali zgledovati, k čemur bi morali stremeti, da bi postali dobri glasbeniki. To se mi zdi velika škoda. Vsekakor imamo v Sloveniji danes tako imenovano mlajšo generacijo jazz glasbenikov, ki so zelo dobri in so šli skozi prakso, ki je temeljila na referenčnosti scene. Ti glasbeniki zdaj ustvarjajo resne projekte, živijo od glasbe in za glasbo. Imamo torej glasbenike, po katerih bi se lahko mladi zgledovali. Vendar te skupnosti ni.

Verjetno imaš s tem težave tudi kot profesor? Da težko najdeš koncert, na katerem lahko tvoji učenci poslušajo dober jazz in se učijo?

Tudi. A na ravni profesure je prisoten še drug problem. Veliko je učiteljev, ki zgolj učijo, v življenju pa imajo druge prioritete. Ne spremljajo, kaj se dogaja. In tako ne morejo svojih učencev navdušiti ne s svojim igranjem ne jih napotiti na dogodke, da bi tam spremljali, kaj se dogaja.

Pred leti smo se s kolegi radi pošalili, da imamo Slovenci izjemno kvalitetno mlado generacijo harmonikarjev, ker so morali na študij v tujino. Študij harmonike na ljubljanski Akademiji za glasbo namreč takrat še ni bil možen. Luka Juhart nas je kasneje demantiral, saj danes na Akademiji vzgaja zelo obetavne generacije harmonikarjev. Pa vendar, je dobro, da akademski študij jazza v Sloveniji ne obstaja?

So dobre in slabe strani. Definitivno, če si za akademski študij nekega inštrumenta primoran iti v tujino, si moraš najprej to resnično želeti. Moral boš od doma za nekaj časa in se v novem okolju znajti, se znati družiti in pogovarjati z ljudmi, kar pa včasih ni najbolj preprosto. Ko bo enkrat jazz akademija vzpostavljena v Sloveniji, bo ta želja manj pomembna. Druga pomembna stvar je seveda vprašanje, kdo bo na tej akademiji učil. Če bo to zgolj poligon za napredovanje tistih, ki učijo že sedaj na nižjih stopnjah, potem to najbrž ne bo imelo kakih posebno dobrih rezultatov. Če pa se bodo tega dobro lotili, tako kot v primeru angažiranja Luke Juharta, če bo interes, da to postane dobra akademija, potem je lahko to zelo pozitivno. Je pa res, da bo zaradi tega veliko študentov ostalo v Sloveniji, kjer se pogosto dogaja, da se mladi za študij glasbe odločijo predvsem zaradi možnosti pedagoškega poklica, ne pa za to, da bi dejansko postali vrhunski glasbeniki.

Ena izmed postojank načrtovane turneje je festival slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice. Kako vidiš ta projekt? Vidiš v njem pobudo za obujanje in krepitev jazzovske scene? Kako je prišlo do sodelovanja?

Do angažmaja na tem festivalu je prišlo prek Bogdana Benigarja, programskega vodje festivala. Poznava se že kar nekaj časa. Vedno mi je bil pripravljen pomagati, vselej je rekel, naj ga pokličem, če bom imel kakšen projekt, in tako sva se ob tej priložnosti dogovorila za koncert. Zelo prav se mi zdi, da s svojimi projekti podpira kvalitetne mlade glasbenike in sceno. Ne le enolično sceno, ampak različne glasbene zvrsti. Pač tiste glasbenike, ki delajo resno. Pa naj bo to v sklopu Jazz festivala Ljubljana, Cankarjevih torkov ali Zvončkov in trobentic. Važno je, da se skozi te projekte gradi scena. Tako se oblikujejo referenčna okolja in predstavljajo različne stvari, ki dajejo dobrim glasbenikom možnost, da predstavijo svoje projekte, po katerih se mladi lahko zgledujejo in učijo.

Jaka Kopač / Present Thoughts / NY2015 from Komposter on Vimeo.