Trio Firšt v Blunoutu izzval salve smeha

Že od mladih nog me navdušujejo razne mešanice stilov, prefinjeno in ne poceni navduševanje občinstva za klasično glasbo in za glasbo nasploh. Po mojem mnenju je bil nepremagljiv na tem področju Viktor Borge. Pred pol stoletja je bilo do teh posnetkov težje priti, zdaj pa vse najdemo na internetu. Pri nas prav dosti glasbene komedije nisem zasledila. Nekoliko se je s tem spogledoval Gregor Strniša s svojimi glasbeniki v Al Capone Štrajh Triu, zadnja leta v zasedbi SLO Blues, s tem se ukvarjajo člani Slovenskega tolkalnega projekta SToP in Slovenska filharmonija pripravlja zelo kakovostne sobotne matineje za otroke z iskrivim, tudi zabavnim povezovanjem. Nasprotno je v tujini področje glasbene komedije zelo razvito in na visoki ravni. Trenutno me, denimo, navdušujejo Igudesman & Joo, MozART, atraktivni ženski kvartet Salut Salon in še bi se kdo našel. Na enem od showcase festivalov za klasično glasbo, Classical Next, smo imeli priložnost spoznati delovanje projekta Oorkaan, ki od leta 2001 mladim skuša približati glasbo na atraktivnejši način. V projekt so vključeni profesionalni glasbeniki, režiserji in dramaturgi, ki pripravljajo programe kulturno umetnostne vzgoje, s humorjem ali brez. Da ni vse izzvenelo v tem slogu, smo mojstrstvo glasbenikov slišali v Variacijah iz Karnevala v Benetkah, kjer je Peter briljantno odigral vsako variacijo na drugem trobilu, Miha in Leon sta odigrala Leonovo Humoresko za kontrabas in klarinet, od poslušalcev pa so se poslovili s Schumannovim Sanjarjenjem. Takšnih iskric bi si želeli še več, morda tudi več izvajalcev, ki bi se lotevali tovrstnega »izobraževanja in vzgoje« občinstva.

Tako sem seveda takoj zastrigla z ušesi, ko sem slišala reklamni spot za koncert Tria Firšt o žrtvah kontrabasa. Le kam drugam bi lahko fantje zapeljali koncert kot v humor. Ta koncert resda ni bil namenjen mladim, a si med poslušalci lahko zamislim tudi te. In tu lahko vržem kost: tudi v Sloveniji bi potrebovali organizacijo, kakršna je Oorkaan, ki bi ponujala usmerjeno in sistematično vzgajanje mladih s kakovostnimi glasbenimi vsebinami na enem mestu. Celjski bratje Firšt so profesionalni glasbeniki. Najstarejši, kontrabasist Miha, je direktor Hiše kulture Celje, predsednik Društva za glasbeno gledališče Slovenije, vsi pa so uspešni glasbeniki, ki v Sloveniji in tujini kot poustvarjalci, avtorji, organizatorji in učitelji delujejo na področju resne, jazzovske, gledališke in zabavne glasbe. Kljub temu da so zelo zaposleni, so se uspeli združiti za ta projekt. Tokrat so nastopili v okviru jazzovskega cikla v domžalskem Blunoutu, čeprav program ni bil izključno jazzovski. 

Dogajanje je z zgodbo povezoval predvsem Miha. Začelo se je z Bachovo Tokato in fugo in nadaljevalo s Piazzolo, kjer je kontrabas prevzel tudi vlogo tolkala, Peter pa mesto ob klavirju. »Ljubezen do muzikologije in raziskovanje« so glasbenike speljali v zaključek, da je bil Beethoven Srb, rojen v Banja Luki, zato so del sonate v mesečini izvedli kot trubači. V Živalskem karnevalu se je oglasila trobenta kot slon pa tudi nekaj klasičnega jazza smo bili deležni. V svojem stilu so predstavili najboljšo skladbo evropske glasbe, valček Na lepi modri Donavi, in Bolero, pri katerem so se vsi spravili ob kontrabas: eden je ob igranju pil, drugi govoril po telefonu. Ugotovitev, da je najpogosteje izvajana skladba zvonjenje mobitela, je privedla do prave skladbe na to temo. Zaigrali so potpuri najljubših melodij, sledilo pa je kar nekaj skladb, ki so bile rezultat poziva na Facebooku, naj sledilci predlagajo, kaj bi želeli slišati na koncertu. Lahko si mislite, da smo predlagatelji kar tekmovali, kdo bo dal bizarnejši predlog. Smeha ni manjkalo.

Da ni vse izzvenelo v tem slogu, smo mojstrstvo glasbenikov slišali v Variacijah iz Karnevala v Benetkah, kjer je Peter briljantno odigral vsako variacijo na drugem trobilu, Miha in Leon sta odigrala Leonovo Humoresko za kontrabas in klarinet, od poslušalcev pa so se poslovili s Schumannovim Sanjarjenjem. Takšnih iskric bi si želeli še več, morda tudi več izvajalcev, ki bi se lotevali tovrstnega »izobraževanja in vzgoje« občinstva, in od Firštovih bratov pričakujem, da bodo s svojim izvrstnim delom nadaljevali. 

In ker sem na začetku že ravno omenila poceni glasbeno komedijo, naj se na kratko dotaknem še ene teme. Nekaj dni kasneje sem si ogledala predstavo, ki je na sporedu gledaliških odrov že skoraj deset let. Na žalost so se moja velika pričakovanja (predstava je dosegla sto ponovitev) razblinila. Navdušena sem nad igralci, ki v predstavi pojejo, tudi večglasno, in to zelo dobro, svoje delo so opravili brezhibno. Vendar je vse ostalo, predvsem pa vsebina, zvedeno na opolzkost, na trenutke žaljivo uperjeno proti ženskam, kar me je vsekakor razočaralo. Občinstvo se je zabavalo, a osebno nisem prepričana, da je to res komedija, vsekakor ni kvalitetna. Takšne glasbene komedije, se pravi poneumljanja in podcenjevanja občinstva, si ne želim več.