14.10.2020

Trobilni trio na koncertnem ciklu SiBRASS 2020

Veliki oder Slovenske filharmonije je na svojem letošnjem drugem koncertu ponudil mednarodni trobilni trio.

Franc Križnar

Trobilni trio na koncertnem ciklu SiBRASS 2020
Foto: Franc Križnar

Po solističnem recitalu evfonista Nejca Merca s pianistom Davorinom Morijem je na drugem letošnjem koncertu cikla SiBRASS 2020 tokrat v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije nastopil Trobilni trio članov Berlinskega filharmoničnega orkestra z Gaborjem Tarkövijem na trobenti, Andrejem Žustom na rogu in Jesperjem Buskom Sørensenom na pozavni. Umetniki so imeli na sporedu prirejena in izvirna dela za svojo trobilno zasedbo izpod peres skladateljev J. S. Bacha, F. Poulenca, J.-F. Michela, V. Nelhybela, F. Hidasa ter solistična dela V. Bujanovskega (rog), V. Persichettija (trobenta) in L. Bernsteina (pozavna). Naša prva dama kompozicije, Nina Šenka, je dodatno prispevala delo »… da kehrte die Ruhe ein …« (… in potem je prišel mir …) po naročilu Društva SiBRASS, ki ga umetniško vodi eden vodilnih slovenskih trobentačev in pedagog Franc Kosem. Skladateljica je ob omenjenem vrhunskem delu te nedeljske matineje, ki se je odvila 11. oktobra, povedala, da gre za izredno intimno, mirno, počasno, tiho in umirjeno delo. Vsi trije umetniki so pri tem uporabili najmanjše možne dinamične nianse, piane in pianissime, z ali brez dušilcev, kar je bilo nasploh neke vrste odlika teh dinamičnih razsežnosti njihovega nastopa. Odlično delo je opravila Šenkova v teh koronskih razmerah: njeni piani in pianissimi so bili odraz ustavitve ljubljanskih ulic in tihote mestnega vrveža. In umetničin razmislek je bil kronan z vsem tem tonskim slikanjem občutljivosti, senzibilnosti, prestrašenosti ali krhkosti. Značaj dela je razviden že iz naslova, še več pa je povedala izvedba. Občutljivi izvajalci so jo kronali s kar vrhunsko tišino, tihoto in (zvočnimi) kriki.    Vsi trije izvajalci so po vrsti predstavili izjemne tehnične kvalitete. Te se so nenehoma izkazovale v posamičnih solih in kombinacijah v duu, zlasti pa v ansambelski oziroma trio zasedbi. Njihov skupni nastop je bil pravo poglavje zase. Izjemne intonančne in včasih akordično kar osuple interpretacije so pokazale, da gre za zares odličen ansambel.

Vsi trije izvajalci so po vrsti predstavili izjemne tehnične kvalitete. Te se so nenehoma izkazovale v posamičnih solih in kombinacijah v duu, zlasti pa v ansambelski oziroma trio zasedbi. Njihov skupni nastop je bil pravo poglavje zase. Izjemne intonančne in včasih akordično kar osuple interpretacije so pokazale, da gre za zares odličen ansambel. To se je pokazalo že v uvodni petstavčni priredbi Bachove Suite in se potrjevalo s trii, kot sta najpopularnejša tristavčna Poulencova Sonata (1922–42) in Michelova tristavčna Suita, pa prek enega najobsežnejših Nelhybelovih Triov z osmimi stavki in Hidasove tristavčne Trige do edinega jazzovsko obarvanega dodatka. Jazza sploh ni bilo preveč na tem koncertu, zato morda tudi najbolj asketska uporaba različkov trobil: le dve trobenti in po dvoje sordin, dušilcev za vsakega od zasedenih inštrumentov. Ta so kar blestela in se zlatila. 

Mednarodno obarvani trobilni trio s precejšnjim deležem slovenske glasbene poustvarjalnosti (A. Žust) je tako spet enkrat opozoril na to, da Slovenija na tem področju ne zastaja za svetom. Drug takšen dosežek pa je zagotovo evropeizacija slovenske glasbene ustvarjalnosti, kot jo lepo reprezentira mlada skladateljica Nina Šenk (roj. 1982), sicer docentka za kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo in obenem najmlajša (izredna) članica SAZU-ja. Slišana komorno glasbena miniatura za trobilni trio prikaže našo umetnico kot tvorno glasbeno ustvarjalko, za katero brez dvoma lahko rečemo: za velike umetnike ni majhnih vlog!

Do konca leta sta v ciklusu SiBRASS 2020 na sporedu še dva koncerta, in sicer koncert nove generacije Kvarteta FourCor s solističnim nastopom hornista Sebastijana Bude in pianistom Urbanom Staničem (29. 11.) ter koncert Trobilnega kvinteta Schaka (20. 12.).