Uglajena prelomnica šika

Žiga Murko je zdaj samo Žiga. Doslej je bil Žiga Murko drugačen. Zelo. Na Odzvenu smo leta 1988 rojenemu Primorcu, (do)šolanemu v tujini, sledili kot jazzovskemu pozavnistu, ki je produciral zelo moderno, kratko, svojeglavo. Elektronika, podzemni hip-hop, prepletanje in pacanje žanrskih plasti, med drugim na Green Room (2014), Glow (2015) in Event Tapes (2016), kar so le utrinki njegove neusahljive kreativnosti. Zdaj je ta »umazan, šumeč, nizko kvaliteten, zapacan« zvok že daleč in »kratke vinjete počasnega hip-hopa« prav tako. Tako kot mitraljez hiperprodukcije v letih »beat klepanja«, kot jim sam pravi. Ko je leta 2018 predstavil Shy Girl in zraven prvič še zapel, ni čudno, da je na vprašanje, kdo je, odgovarjal: »Če lastno identiteto opazuješ samo na enem izmed nešteto zornih kotov, lahko spregledaš širino lastnega potenciala.« In se vprašal, ali zmore tudi sam ustvariti glasbo, ki jo rad posluša. Zdaj imamo odgovor. Your Love. Po svoje prvenec za Žigo brez Murka. Album se navdihuje pri nekih drugih časih, a zanj je očitno ravno zdaj dozoreli čas.  Ni jih veliko, spet pa ni tako malo slovenskih (šolanih) glasbenikov, ki so šli v svet. In se potem vračajo nazaj, tako ali drugače. In radi ponudijo vse. In še svet. Ampak to so albumi, ki so produkcijsko za stopnjo više. To zelo drži v primeru Your Love. Žiga je odkljukal vse. Ima album, kakršnega si nemara želi še kdo s seznama nastopajočih. Če poskusijo, se kaj hitro lahko zgodi, da začnejo prekmalu sprejemati kompromise. Žiga jih ni. Šel je do konca, na svoj način. V slovensko krajino je z Your Love prinesel dokaz, da se marsikaj da. Če želiš Ameriko, jo lahko poustvariš tudi doma.

So albumi, ki takoj zvenijo. Polno, samozavestno, prepričano. Žiga na albumu Your Love zveni, kot da je tako vedno želel zveneti. Ne nujno z vokalom, ampak tudi. Your Love ni album, kjer bi avtor želel biti takšen avtor in takšen pevec, ker so bili takšni njegovi vzori. Poje, ker se v takih komadih poje. Ampak to ni grobi poskus, ni ne na silo ne tipanje. Žiga poje, kakor in kolikor zmore. Vokal je kanal, del, ne prelom. Nekje v ozadju ve, da vokalno ni najmočnejši. Ne tvega, čeprav bi lahko. Bistvo je v produkciji, komadih, melodijah. Ni pa to album, kjer bi se kompenziralo, dokazovalo, nametavalo. Ne. To je ljubezenski album, če ne kar album, poln ljubezni. Ja, tudi album, na katerem se takoj prepozna vplive. Tiste najzgodnejše, otroške. To so zgledi, kanalizirani skozi kar zgledne izkušnje. Your Love je album, na katerega je bilo najbrž vredno čakati. Takšen album bi kdo rad posnel takoj, a nima kilometrine, renomeja ali imenika, napolnjenega s pomembnimi imeni. Žiga zdaj vse to ima. Zato je Your Love takšen. Ne sprejema kompromisov, ne ozira se ne na okolico ne na čas, pravzaprav je narejen najprej v lastno veselje. Kar je v tem primeru prednost. Ne za širšo množico, a nič zato. 

Your Love ima z malo več kot petdesetimi minutami v ducat komadih načrt, zgradbo in produkcijo, to še posebej. Sebastijan Duh je v sodelovanju z Žigo poskrbel za precej spoliran album, no, morda spoliran ni najustreznejša oznaka. Eleganten album je to. Šik. Ne zato, ker bi si za to bolestno prizadeval, pač pa zato, ker je tekoč. Pri čemer so vsa kasneje našteta sodelovanja zelo v ozadju. To ni album, ki bi razkazoval, kdo vse je zraven. V prvem planu so pesmi. In tok albuma. 

Že z naslovno in uvodno skladbo pošlje signal: »Ko ljubezen pride, bolje, da si pripravljen.« Tako gre v prevodu, vzklik z vokalom, ki je prej naracija. Bistvo je harmonija. Je to retrospektiva, mladostni vidik pisanih osemdesetih, morda devetdesetih? Ne nujno. To ni neo, retro, kaj šele nostalgični album. Žigi gre verjeti, da je zdaj pravi čas. Zakaj? Zaradi zvoka, dodelanosti, resnosti. Pa ne, da bi to bila resna glasba, jazz, ki se naslanja na funk, soul, r&b. Ne. Je radijska? Ja, če bi se pisalo, denimo, leto 1984, ko bi skladba When I Close My Eyes pritegnila pozornost, vsaj uvodoma. Your Love – z izjemo ene nominacije za popevko tedna – je daleč od koordinat slovenske popularne glasbe, a ne zato, ker bi jih zgrešil ali preziral. S njimi se preprosto ne ubada. Pri Not Knowing You, ki je tista edina nominacija za popevko tedna, stopi na žogo. Zelo. Skoraj tvega, čeprav ne zares. Vokal je neizogibno izpostavljen. In tukaj Žiga deluje previdno, tipajoče. Nič narobe, pesem je tekoča in ima razdelano osnovo, vendar nima tistega, kar takšne balade potrebujejo. Karakter. Zato Shy Girl, izdana že leta 2018, deluje kot popravek. Razlika? Vidi se, da mu je bilo takrat povsem jasno, kam želi in kaj želi. In od kod izhaja. Vendar je bil njegov vokal še nekoliko bolj tanek, nedefiniran, ne toliko negotov kot neprodoren. Ampak prodoren najbrž nikoli ne bo. Podobno in morda še bolj to drži za skladbo I Believe In You, ki je počasnejša. Umirjeni soul je to, iz katerega je razvidno, kaj je želel doseči in kako. Formula ni skrita. Vendar pride zaradi umirjene podlage vokal povsem v ospredje, za kar pa, iskreno, Žiga (še?) nima dovolj moči, zgodbe, prezence. Vokal je iskren, odprt, kar je za refren dovolj, v verzu pa mu zmanjka oprijemljive značajnosti. Pa ne zato, ker bi vokal bil sam na sebi problematičen, le ne ponese tja, kamor bi lahko. Produkcija in dodatki dopolnijo manjkajoče, vsi prijemi so umestni, še več kot to. I Believe In You si zasluži pohvalo za hrabrost, toda na tej točki trepljanje te sorte niti ne koristi niti zaleže.

Mnogo bolj domače se Žiga zasidra v dinamičnih skladbah Summer Heat in Better, ko ritmično zagnane melodije zadihajo. Formula »vsak tretji je počasen komad« z If You Say Yes v klasičnem načinu presoje albuma deluje ne le predvidljivo, ampak kar nevarno predvidljivo. Je pa vsaj vokal konkretnejši. V If You Say Yes zaznamo vokalni napredek, vprašanje je le, ali je bilo vredno žrtvovati tok albuma za postopno preizkušanje. Očitno gre skozi, sploh ko Something Nice pride s klasičnim saksofonskim uvodom na rob sentimentalnosti. Če je to davek, ki ga je bilo treba plačati, potem ta ni previsok. Žiga v komadu pokaže, da se je naučil vsega, kar je bilo treba. Vzori so razpoznavni, s čimer ni nič narobe, čeprav je Something Nice res mejna skladba. Štrli na okoren način. Kot, ja, nekaj lepega. 

Za počasne skladbe na albumu obvelja, da so oprijemljive. Ni pa povsem jasno, ali je to tisto, kar bi Žiga rad poudaril. Joy Of My Life ponudi več ritma, pokaže, da gre za album, ki je primarno ljubezenski. Standing in the Rain ob koncu je klasičen, filmski komad, ampak gre za film, ki ga še nismo videli. Čeprav smo ga v bistvu že. Skoraj presenetljivo pa sklepna skladba We Are Meant to Be Together ni baladna v klasičnem smislu, zanjo ni primerno uporabiti besede nekonvencionalno. Kajti Your Love, pač ni nekonvencionalen album. Sprejema, neguje, slavi konvencije. 

Gostje na plošči nikjer preveč ne izstopijo, kljub imenom, renomeju, izkušnjam. To so Derrick Wright za bobni (Adele, Toni Braxton, Babyface), David Mann na saksofonu (Madonna, Billy Joel, The Eagles), Daniel Sadownick na tolkalih (Steely Dan, Jennifer Lopez, Billy Idol), Bernd Schoenhart na kitari (Cher) in cela plejada izkušenih domačih adutov, kot so Igor Bezget, Robert Pikl, Domen Gnezda, Tomaž Gajšt, Boštjan Simon, Sebastijan Duh. Ter vokalistke Maja Keuc, Karin Zemljič, Maša But in Maya Carney. Prva liga. Liga prvakov. Toda vselej so del celote, kar deluje skoraj tako, kot da gre za album multiinštrumentalista. Kar je dvojni kompliment. Prvič zato, ker se je Žigi posrečilo povezati goste do točke, ko skoraj niso več le gostujoči. In, drugič zato, ker jim je vseeno dal proste roke. 

Skozi celotni album pa Žiga suvereno pooseblja lastne izbire. Stoji za njimi, krepi jih, ne odstopi od zastavljenega. Zato je Your Love pristna ljubezen. Če izdaš takšen album, nisi izdal svojih prepričanj. Ni jih veliko, spet pa ni tako malo slovenskih (šolanih) glasbenikov, ki so šli v svet. In se potem vračajo nazaj, tako ali drugače. In radi ponudijo vse. In še svet. Ampak to so albumi, ki so produkcijsko za stopnjo više. To zelo drži v primeru Your Love. Žiga je odkljukal vse. Ima album, kakršnega si nemara želi še kdo s seznama nastopajočih. Če poskusijo, se kaj hitro lahko zgodi, da začnejo prekmalu sprejemati kompromise. Žiga jih ni. Šel je do konca, na svoj način. V slovensko krajino je z Your Love prinesel dokaz, da se marsikaj da. Če želiš Ameriko, jo lahko poustvariš tudi doma. Ne da bi tvegal pričakovane kritike o kopiranju, ponavljanju itd. Ne. Žiga je ponudil album, ki je osvobajajoče neobremenjen, in zato deluje. Na svoj način. Še več pa bi morda dal, če bi svoje principe ponudil v materinščini. Ne zato, ker jazz, soul in funk manire tega doslej pri nas ne bi imele, ampak zato, ker bi to bilo sveže. In na težko dosegljivem nivoju.