Kratko, počasno in večplastno

Los Angeles s svojo neskončno okolico je bil v preteklosti stičišče marsikatere scene. Zadnja leta je epicenter precej ohlapne scene instrumentalnega hiphopa in elektronike, ki se ji pogosto na kratko reče kar beats. Seveda je vse skupaj bolj zapleteno, saj izraz združuje več različnih zvočnosti in okolij. Pri lociranju, definiranju scene gre pač pogosto za poenostavljanja. Najlažje blefiramo, če rečemo, da je ta tako vsaj izjemno razvejana. In ena plat je počasna in zibajoča, zadimljena. Idej ne črpa samo iz zlatega hiphopa 90. let, ampak tudi iz istočasnega r&b-ja in soula, tudi starejšega jazza.

In točno v to zvočnost se je potunkal Žiga Murko, ki smo ga v preteklosti opazili v raznih (jazzovskih) navezah kot klasičnega pozavnista. Potem je začel svojo pozavno utapljati v efektih in končno je začel pacati bite. Tako se zadnje leto posveča produkciji, ki ni nujno vezana na njegov prvi instrument. Je eden redkih pri nas, ki razume sodobne poslušalske navade. Te narekujejo konstantno prisotnost. Vsakodnevno samopromocijo. Med (mladimi) producenti jih ni veliko, ki objavljajo nov posnetek vsak teden ali dva. Murko je ubral to taktiko in rezultati so že tu. Green Room je kratek, a prvi konkretni, zaokroženi korak po vseh drobcih, ki nam jih je mladinec serviral.

Pri sodobnih bitih najdemo ideološki razcep. Nekateri producenti stavijo na svetleč, čimbolj glasen in čist zvok. Na spoliranost, ki udari v klubovju. Murko ni med njimi. Green Room spada namreč v tisto drugo srenjo, je umazan, šumeč, nizko kvaliteten, zapacan izdelek. Posnema zvok, ki je značilen za trak, tako za stare snemalnike kot tudi čisto navadne kasete. Z izjemno počasnim tempom, zaprašenimi sempli in domiselnimi aranžmaji. Je pa tudi izjemno kratek. Kratka plošča kratkih komadov, ki komaj preleze petnajst minut. Kar ni nenavadno. Žanr bitov je žanr skicirka, kjer je povprečje dolžine posnetkov zlezlo pod znamko dveh minut. Pogosto ne gre za nič več kot nametavanje idej. Kratka poslušalska koncentracija, kratki komadi. Če bi torej vztrajali pri oznaki albuma, gre tu morda za najkrajši album v zgodovini slovenske popularne glasbe. Ali pa vsaj za enega najkrajših.

Murkovo mreženje se je očitno obrestovalo, saj na mali plošči slišimo tri ameriške goste, in sicer dva emsija, Jalala Salama in princebasa, ter precej uveljavljenega producenta ShunGuja, tu in tam pa tudi njegovo pozavno. Te se v bistvu kar malo izogiba. Tako ta ni edini Murkov pečat; uspelo mu je, da ni več popredalčkan kot »tisti pozavnist, ki kuca bite«. In za konec kliše, posnetek z vokali Biggieja Smallsa oziroma Notorious B.I.G.-ja. Kar zmanjka miniaturki Green Room pri razgibanosti, Murko nadoknadi z žmohtom. Z zvokom, kot se šika in kot ga obvlada le redkokateri (hiphoperski) zanesenjak pri nas. Murko morda visi v zeleni sobi, a še zdaleč ni več zelenec.