Esenca pod žarometom

V letošnjem letu smo priče hiperprodukciji Žige Murka, klasično izobraženega jazzovskega pozavnista, ki se je v zadnjih dveh letih profiliral predvsem kot ustvarjalec zaprašeno šumečih inštrumentalnih hip hop beatov. Zgolj letos je Murko nanizal že (vsaj) osem solističnih izdaj. Februarja smo se ukvarjali z najbolj glomazno, najambicioznejšo Purple Room, zbirko skoraj petdesetih kratkih kosov, skozi celotno leto 2015 pa nam je Murko pretežno preko spleta serviral še vrsto krajših zaključenih celot, zdaj okronano s 7-inčno vinilno ploščo Glow, ki je izšla pri ljubljanski založbi rx:tx.

Dejstvo, da gre za kronanje serije, ki niti ni serija, je tu ključnega pomena. Število beatov, zajetih na vseh letošnjih Murkovih izdajah, namreč najverjetneje presega številko sto. To je količina, ob kateri se sleherni poslušalec kaj hitro izgubi. Seveda ima tako gost output tudi svoj smoter, toda ko pride do ušes in do scen, ki glasbenika kontinuirano spremljajo skozi celotno obdobje, takrat prevelika količina doseže limit pozornosti. Vsega je enostavno preveč, nič več zares ne pride do nas, posamezni koščki izgubljajo prepoznavnost, definicijo. Zato je pomembno, da se obdobje norega nizanja prebode z ostrim opomnikom, z nečim izstopajočim. In to je Glow.

Glow ne izstopa zgolj po tem, da je izšel za založbo rx:tx, pod okriljem katere je bil avtor seveda deležen več promocije, več pompa, koncerta v Cankarjevem domu in podobnega. Glow izstopa zaradi dozdevno drugačne selekcije materiala. Medtem ko večina Murkovih izročkov očitno predstavlja zajeme določenih obdobij ali metod dela (s čimer zadobi vsaka svoj poseben karakter), se Glow kaže bolj kot sito, kot nabirka, izbor materiala iz različnih ustvarjalnih faz. Zato deluje kot antiteza konceptualni, praktično (po metodi dela) orientirani logiki njegovih siceršnjih izdaj. Rezultat ni zgolj kompilacijskega značaja, temveč ravno v tem preseže Žigo Murka iz leta 2015. Da nam priložnost, da zadihamo, in nam na preprostejši način, v popolnoma kompaktni, samostoječi obliki omogoči zajeti esenco tistega, kar nam avtor sicer podaja v veliko obsežnejših kosih.

Osem komadov z digitalne izdaje (oziroma zgolj štirje z vinilnega 7-inčarja) nam na učinkovit način predstavi smoter in kvalitete Murkove produkcije. Kot set miniatur brez stilskega loka ali očitne dramaturgije Glow (bolj) jasno izpostavi vlogo kratkih beatov, sestavljenih iz najmanjšega možnega števila pravih elementov. Pozornost usmeri proč od metode dela, ki tukaj ni enotna in se manj osredotoča na posebne zvočnosti in zvočne artefakte specifične opreme. Pod žaromet tokrat pride sam rezultat njegovih zelo ključnih metod. Murkovi rezultati že vseskozi in vsakič bolj zvenijo tako, kot morajo. To bi težko formuliral kako drugače. V digitalni dobi kopij, preslikav in emulacij redkokdaj kaka zvočnost zveni tako iz prve roke, redko je tako ne-posredovana. Murkovi beati zvenijo, kot bi si želeli, da bi zveneli, če ne bi zveneli prav tako, kot zvenijo. Na Glowu je to očitno še bolj kot kjerkoli drugje.