Uglasbena duhovnost Brine Jež Brezavšček

Pri založbi Društva slovenskih skladateljev so zbirko Ars Slovenica obogatili z novo ploščo, na kateri so zbrane odmevnejše skladbe Brine Jež Brezavšček. Plošča Ponotranjene razsežnosti / Inward Dimensions ponuja intimen vpogled v introvertirano glasbeno izrazoslovje skladateljice, ki ji miniaturna struktura in komorno zasnovana sozvočja ne preprečujejo, da bi izrazila velikopotezne in univerzalne koncepte svojega svetovnega nazora. Prej bi rekli obratno, da je namreč specialiteta skladateljice prav v tem, da v rahločutno glasbo projicira svoj specifični duhovni pogled na družbo in njeno občo vpetost v zakone narave. V spremni besedi preberemo, da je zanjo komponiranje iskanje resnice oz. bistva sveta. Ko se prepustimo njeni glasbeni govorici, pa še jasneje dojamemo njeno pripoved, ki se enkrat navezuje na bolj ezoterične resnice, kot vsi smo eno, ter drugič spet na oprijemljivejši razmislek o etiki, medčloveško solidarnost. Med kvalitativnimi presežki plošče izstopajo izvajalske moči, med katerimi zablesti tudi prispevek violončelista in uglednega interpreta sodobne glasbe Rohana de Sarama. Plošča ponuja tehtno in angažirano sodobno glasbo, kot jo je iz črnila sodobnih tehnik skladanja črpalo vešče pero, ki nikoli ne uide bohemski perspektivi ustvarjalkine duhovnosti. 

V skladbi Sedem listov za sopransko kljunasto flavto smo priče bolj avantgardnemu pristopu. Skladba izkorišča ekstremne barvne odtenke zvokov kljunaste flavte in jih tudi prestopa. Zven prepiha, šumenja in drdranja vseh vrst tvori semantiko skladbe, ki dobi še posebno čustveno komponento z uporabo flavtistkinega vokala. Njen vokal deluje otožno in mestoma v svoji nedoločenosti in v kombinaciji z zvenenjem flavte seže dlje v naših občutjih, kakor da bi ujela prazgodovinski utrip. Skladba je kot potovanje po pokrajini, nežne zvoke katere prekinjajo rezki piski in trilčki. Mestoma zvok flavte postane neprepoznaven, divji, kovinsko digitalen. Med takimi bolj abstraktnimi glasbenimi drobci pa se pojavljajo melodične izpovedi, spet kot prepihi v človeški zgodovini. Za ritmične odseke se zdi, da oponašajo zvoke v naravi. Zaznamo skladateljičin globoko impresionistični način dojemanja in pisanja glasbe. In seveda temu ne uide virtuoznost z ekstremnimi registri in skoki ter staccatiranimi pasusi, ki so organsko umeščeni v skladbo. Maruša Brezavšček se izkaže za suvereno interpretko, ki so ji razširjene tehnike igranja na inštrument povsem domače.

Nekoliko starejša skladba Agora: 1–21; Amorag: 1–5 je zasnovana po kompleksnejši strukturi. Kratke glasbene misli premlevajo in variirajo glasbeni material, v katerem odsevajo elementi indijskih rag. Ti delujejo kot melodični prebliski sozvočij indijske klasične glasbe. Kratke glasbene vzorce lahko doživljamo enkrat upočasnjeno in raztegnjeno, drugič z več strasti, tretjič pa melanholično. Zdi se, da s starogrško besedo »agora« skladateljica meri na sinestetični način razmišljanja o glasbi. Majhne ločene, a hkrati sorodne svetove med seboj povezuje zveneči svet raznolikosti in rahločutnih spreminjanj. Vsak stavek skladbe je unikaten, kakor posameznik znotraj združevanja ljudi v agori. Violončelo in klavir se v glasbenem stavku vseskozi iščeta v podobnosti zvoka, zato delujeta kot del ene skupne izpovedi. V drugem delu skladbe, ki ga je skladateljica poimenovala z lastnim izrazom za klasično skladnost, formo in zvok – amorag, pa je v ospredju ekspresivna moč violončela. Rohan de Saram se pri izraznosti skladateljičine melodike ni preveč naslanjal na zahodne koncepte o lepoti zvoka, temveč je izhajal iz prvinske lepote neokrašenega, poredko vibriranega naravnega zvoka, s kakšnim šumom in hrapavostjo vred. Čelist je s tem pristopom dosegel raven pristne, ganljive izpovedi. 

Človek in morje za mezzosopran in alt flavto s spremljajočima tolkaloma, gongom in konga bobni, je skladateljica zasnovala na podlagi poezije. L’Homme et la mer Charlesa Baudelairja zaznamuje simbolizem, ki ga je skladba napela v lok med zvokom flavte in glasu. Svobodna harmonija, kombiniranje petja in recitiranja so skladbo v glavnem zasidrale v estetiko modernizma. Mestoma se vseeno spet pojavlja skladateljičin osebni stil, predvsem v izgovorjavah določenih besed, ki so nato še muzikalno uporabljene. Mezzosopranistkin part ponekod variira tudi flavta. Part mezzosopranistke Barbare Jernejčič Fürst je dinamično razpet, medtem ko je flavtistka Anja Clift v svoje muziciranje vdahnila muzikalne in lirične note. 

Ploščo zaokroži pomenljiva skladba Estampie, ki je bila leta 2017 izvedena na dunajskem inštitutu za komorno, staro in novo glasbo Joseph Haydn in v sklopu prireditve Neslišani zvoki – Skladateljice iz Hrvaške, Makedonije, Srbije in Slovenije. Dogodek je poudaril zgodovinski kontekst pogosto prezrtega, čeprav kakovostnega prispevka skladateljic. Skladba poslušalca nagovarja s kontrastnimi motivi, ki pa izražajo skupno idejo. Ritmično plesni material se najprej manifestira z udarjanjem z nogami ob tla in se v nadaljevanju izmenjuje s col legno udarjanjem na godalih in šviganjem alikvotnih tonov v glissandih. V melodičnih pasusih se material bolj razvito preobraža. Podobno tudi v življenju določen zgodovinski dogodek sprva doživimo udarno, visceralno, kasneje pa ga zaznavamo z nekaj distance in ga slednjič vgradimo v svoj pogled na svet oziroma o tem premišljujemo z lastnega zornega kota. Semantično vodilo skladateljice pri tej skladbi je bil »pogled na čas iz odmaknjene dimenzije, ko se vse človeško delovanje spremeni v projekcijo, sliko«. Izvedba Godalnega kvarteta Dissonance je uglajena in melodika, iz katere ponekod zavre pridih velikopotezne romantične tradicije godalnega kvarteta, gibka.

Plošča ponuja tehtno in angažirano sodobno glasbo, kot jo je iz črnila sodobnih tehnik skladanja črpalo vešče pero, ki nikoli ne uide bohemski perspektivi ustvarjalkine duhovnosti.