Unovčena kilometrina petstotih metrov

Deset let igranja, preigravanja, sodelovanja in koncertiranja z drugimi izvajalci. Spisek je dolg, raznolik in ugleden (Nina Pušlar, Tinkara Kovač, Anika Horvat, Šank Rock, Eva Boto, Alya, Gwen Hughes, Matjaž Jelen, 3:rma). In potem končno izda prvenec zreška skupina Petsto metrov, ki si je ime nadela po dolžini klanca, po katerem se iz regionalne ceste Ljubljana–Maribor povzpneš v Zreče, kjer stoji prometni znak za obvezno zimsko opremo z dopolnilno tablo »500 m«. Izvirno in hkrati brezbrižno zaletavo, skoraj naivno. In nato je po majskem izidu prvenca Telo nedavno dobila še popevko tedna na Valu 202. Ne gre za prvo zasedbo in ne zadnjo s tako potjo, ampak kar Petsto metrov loči od drugih, je zven. Ki je res debitantski, ampak hkrati s kilometrino in zanesljivostjo, da skoraj ni šibkih točk. Telo je prvenec, ki še zna zveneti kot prvenec. Petsto metrov je ena tistih skupin, ki (pre)dolgo čakajo na prvenec. Ampak Telo ni še eden mnogih prvencev, ki ne zvenijo kot prvenec. Ni malo mest, kjer skupina naredi tisto najtežje: ko tisto, kar je težko, izpade preprosto.

Začne se z naslovnim komadom, v katerem ni težko zgrešiti kitarskih prebliskov indie rocka, s katerim Franz Ferdinand v Varaždinu še vedno nabere gladko petmestno število glav na Špancirfestu. Petsto metrov zveni suho, bendovsko, odločno, vse pa podkrepi z inštrumentalnimi linijami, ki so skoraj bolj v ospredju kot vokal Janeza Skaze. Gladko se umakne solu Sama Jezovška na zelo progresivnih klaviaturah. Telo je popevka, mladost, seksapil. Ne skriva, da je to, kar naslov pravi, da je. Da Petsto metrov ni žanrsko kompakten bend, kakršen je bil na primer Eskobars, se pokaže v skladbi Hočem te. Skaza naenkrat dobi bolj popevkarski vokal, manj bendovski, skoraj pop, pesem pa je naslonjena tudi na blues odtenke. Kar so v zvoku podobno, sporočilno pa drugače počeli v Nula Kelvina, je pri Petsto metrov koketiranje, podkrepljeno z dobrodošlimi, skoraj obveznimi spremljevalnimi vokali ne le Sare Lamprečnik, kot sicer na albumu, temveč trojice Ladybugz (Nastja Vodenik, Ana Marčun, Katja Kovačič). Očitno to, kar zmore Petsto metrov, pride s kilometrino, saj gre za bend, ki si res dovoli tudi inštrumentalne osrednje točke v ospredju. Hkrati gre pohvaliti napolnjen, buhteč besednjak, ki si v refrenu ne boji biti neizprosno neposreden. Verz »Ne, ne boj se / hočem te!« bi lahko zvenel bolje v angleščini, ampak ne pri tem bendu. Sveže, a zrelo in nesramežljivo s stopnjevalnim rifom v podkožju za še bolj prepričljivo zbliževanje, ob katerem se stabilno izkažejo tudi bobni (Matjaž Skaza). Dober, klasičen, a vseeno svež blues. 

Čeprav je Telo kot album nastajal dalj časa, se kot celota razkaže ob prehodu v Luč. Pravi albumski preskok, da blues pretopitev v country ni preveč izrazita. Domiselno in pozorno, kjer se pozna, a ne preveč izrazit producentski podpis Sebastiana Podlesnika. Ta poskrbi, da je Petsto metrov vse, kar je lahko, in hkrati nič več. Country v Luči morda ni tako močen in prepričljiv, kot je bila skladba Hočem te, saj je vokal nekoliko pretanek za bolj izrazito zgodbo, ki skuša držati nit odraščanja in prehoda iz dvajsetih v trideseta, kot piše v spremnem tekstu ob izidu albuma. Komad Dobro jutro, ki je v osnovi počasen, tankočuten, prehoden, je nedavno postal popevka tedna na Valu 202. Pri tem pomaga, da Petsto metrov v njem zveni mlado, a še vedno ostaja blizu pop rock blues kemiji, v kateri se je pri popevkah tako našel Hamo & Tribute 2 Love. Skaza poje tako, da deluje, kot da gre za koncertni posnetek. Kot da je tukaj in zdaj. Ne le pomaga, odloča o tem, kako tekoča je pesem, ki od nežnega petja preide do polnega refrena in klasične, mastne kitarske solaže. Dobro jutro sicer ni v ničemer prebojen komad, ampak deluje, ko si suvereno podloži končno kadenco s pihali (Gregor Skaza, saksofon) in trobili (Valdemar Kušan, trobenta) ter zapolnjeno melodiko. Ja, to še vedno dela, ker skupina ve, kdaj je včasih bolje dati priložnost še čemu. Skazov vokal ni presežek, je pa ravno prava mera, pesem pa hkrati sporočilna in poosebljena s kleno slovenščino, v kateri je precej izraznosti: »Še preden jutro bi postaralo se / še preden sonce mi izda nje ime / še preden upam si potrkati in vstopiti v njen dan / da ji rečem dobro jutro in predramim jo iz sanj / se odpro od noči preutrujene oči / se obrne, nasmeji in globoko šepne / hvala za vse! Naprej se mi mudi.«

Petsto metrov nato pohiti v Banderas, kjer koncept tekočega albuma znova mojstrsko uvidevno prištedi s preskokom, ko se filmsko loti naslednje tematike. Domiseln poizkus, v katerem je precej klišejskega v morriconejevskih dovtipih, vendar z refrenom »narisal si bom brke kot Antonio Banderas / zapel ti serenado lepše kakor sam Jose Carreras / v ritmu kastanjete zavrtim te in odplešiva« deluje presenetljivo zanesljivo, šegavo in odbito hkrati. Ni kaj, Petsto metrov v tem oziru zveni tako, kot se spodobi za desetletje dolgo kariero. Banderas je reimaginacija in uglasbitev filmske percepcije, ki v slovenski izvedbi ne izpade kot tujek ali gola kopija. Nato si album vzame nekaj predaha s skladbo To si ti in preskokom iz ameriško-mehiškega miljeja v jamajškega z reggae podlago. Saksofon je tisti, zaradi česar je vnovični žanrski preskok dobrodošel. Je pa to spet bolj tanek komad, morda zato, ker smo reggae (ali pa ska) motive zasledili že pri drugih izvajalcih (na misel mi pride, kako je Bro priredil Lunanai). Ampak refren je močen, poleten, popevkarski, in če bi bila produkcija malenkost drugačna, bi se zasedba Petsto metrov lahko šla še precej drugačno (pop) zgodbo. Ima pa v takih klaviaturah vedno zanesljivo, močno in zavidanja vredno podlago. In si lahko dovoli malenkost več. Saksofon je imela v prebojni zgodnji fazi seveda tudi Siddharta (Cene Resnik) in v tem oziru se da celo spomniti, kaj vse lahko saksofon prinese ob kitarskih osnovah. 

V drugi polovici albuma, ko se zasedba zapelje na manj prevožene stranpoti, se pojavi Pod zvezdami južnega neba. Uvod ima »global« principe, tudi nekaj Afrike, a so ti le nakazani kot fragmenti. Ta komad je velik zalogaj in drzen preizkus za Skazo, ki je redko na albumu vodilna figura. Telo na tej točki postane album, kar je za debitantski izdelek pohvalno, saj ima zagotovilo za spevne in dovolj stabilne refrene, ne glede na to, kako in v kaj se ti potem iztečejo. Skladba Pod zvezdami južnega neba je namreč naslednja močna pihalna točka, kjer je povrhu ritem tisti, ki lahko naredi kaj drznega, skoraj predrznega za sicer še vedno previden prvenec. Telo se umiri, ko pride Polnoč. Spet se nariše tisto, kar se je dodobra izrisalo z Dobrim jutrom, le da je Polnoč precej bolj zaspan komad, ne hlepi več po nečem, po rasti in vse do močnega refrena. To so hkrati momenti, ko se preizpraša moč vokalista v smislu celostne percepcije benda. Kajti Petsto metrov je navsezadnje konvencionalni rock bend, ne glede na vse preizkuse v žanrih, ki so povsem legitimni. Polnoč je za Skazo izpoved, popotovanje, neskončnost. Komad je res dolg, daleč najdaljši na albumu (malo manj kot sedem minut), minuto in pol daljši od drugega najdaljšega, pri čemer pa je Banderas zvenel kot film, ki se ne vleče, medtem ko bi Polnoč lahko imela oklepaje, kot (Pol)noč. Za koncertno izkušnjo utegne biti ta pesem dobrodošla, na albumu pa ustvari vtis, da gre za sklepni komad po kitarski solaži, kolektivno podkrepljenem refrenu in klaviaturni kadenci, ki se prelevi v klasično klavirsko suito, imenovano Polnočna serenada. Petsto metrov si upa veliko. Morda je to največ, saj ne gre za pričakovano serenado kot post festum lajtmotiv, ampak za harmonične preskoke, ki pripeljejo do dejanskega finiša v skladbi Ker vse se vrti. 

Po vseh uspešnih preskokih pride sklepni del še najbolj na silo, čeprav je sklepna pesem sama zase čisto solidna. Ni pa veliki bum, kakršnega bi glede na veliko napoved in preskok (pomislite na Muse) pričakovali. Ker vse se vrti je pesem, v kateri naj bi slišali povzetek in programje albuma, toda tu edinkrat Telo deluje preveč naštudirano in željno. Morda zato, ker kitare nikjer drugje niso tako pop in vokal tako nežen. Albumu to seveda ne škodi, a ga skuša zapeljati še kam. Tudi z godalnim kvartetom (Alma Portič in Lena Kolter – violina, Alma Gunzek – viola in Ana Laura Dominguez – violončelo), ki pa vseeno ne pride tako do izraza v zadnjih dveh skladbah. 

Petsto metrov je ena tistih skupin, ki (pre)dolgo čakajo na prvenec. Ampak Telo ni še eden mnogih prvencev, ki ne zvenijo kot prvenec, to vsaj ni v prvem delu oziroma v močnejših točkah albuma. Ni malo mest, kjer skupina naredi tisto najtežje: ko tisto, kar je težko, izpade preprosto.
Tak je uvod, takšen je prvi del albuma in dva zelo močna komada Hočem te in Dobro jutro. Skupina je res skupina, kajti inštrumentalni deli so ne le močni in zanesljivi, temveč dejansko prepričljivi, poleg tega pa ima v Janezu Skazi šoferja, ki skrbno izbira pot. Ta je zdaj prevožena, ampak skupina zna izbrati stranpoti, in prav te bodo v bodoče definirale Petsto metrov. Tudi tiste stranpoti, po katerih ti glasbeniki še niso šli. In bodo več kot le dopolnilna tabla. Ne le za klanec.