Usoda glasbenih nagrad v Sloveniji

Po bumerangih, zlatih petelinih in zlatih zidakih je slovenska scena ponovno dobila nove glasbene nagrade, tokrat Zlate piščali. Spet zlate, seveda. Koliko časa bodo zdržale in kaj (do)prinašajo glasbeni sceni? Kdo je dovolj kredibilen, neodvisen in nepristranski, da si jih dovoli podeljevati, in kdo o tej kredibilnosti pravzaprav lahko sodi? To je le nekaj izmed mnogih vprašanj, ki so te dni zopet priplavala na površje. Podali smo se na pot iskanja slovenskih grammyjev, katerim usoda do zdaj nikoli ni bila naklonjena.

Najprej se je treba vprašati, kaj glasbene nagrade sploh prinašajo. Zmotno je misliti, da gre v osnovi za tekmovanje, saj glasba ni šport. Glasba, tudi komercialna, je umetniški poklic, čeprav izvajalce in avtorje radi delimo na »prave« umetnike in obrtnike. Glasbene nagrade v osnovi prinašajo (oziroma bi morale prinašati) podporo domači glasbeni sceni. Z njimi glasbeniki (tako nominiranci kot zmagovalci) dobijo dodatno izpostavljenost. Strokovna komisija (in ne glas ljudstva, ko potem dobimo to, kar se je zgodilo z viktorji popularnosti) in jasna pravila morajo določati, da se ocenjuje in analizira zgolj nova produkcija, ki je nastala v zadnjem letu. Akademije, kdo sedi v žiriji, podeljevalci zlatih piščali ne želijo razkriti, branijo se z argumentom, da bi s tem lahko kdo poskušal vplivati na izid glasovanja. Do neke mere zna to biti tehten argument, vendar se s tem izgubi transparentnost, ki je v Sloveniji nujno potrebna, saj se sicer, kot se je pokazalo že ničkolikokrat, zlahka vse označi za »kuhinjo«. S tem se ruši kredibilnost, ki je ključna za to, da se nagrade jemlje resno.

Ali lahko nagrada glasbeniku prinese uspeh?

Zanimivo je, da so do glasbenih nagrad pri nas najbolj skeptični prav potencialni dobitniki, torej glasbeniki sami. Številni so prepričani, da so nagrade tam zato, da si jih med seboj podeljujejo vedno »eni in isti«. Tisti, ki obvladujejo že tako majhen prostor. Tisti, ki so povsod pri koritu oziroma tam, kjer se pri koritu splača biti – od kolektivnih organizacij do založb ter televizijskih in radijskih mrež.

Ameriške glasbene nagrade grammy, ki jih pravzaprav lahko označimo za globalne, veljajo za najprestižnejše. Imajo tradicijo, ime in težo, kljub temu da so slednjo v zadnjem dobrem desetletju že nekoliko izgubile. Če prejmeš grammyja, ti še danes znatno poskoči prodaja albumov in koncertnih vstopnic, postaneš pa tudi deležen večje medijske pozornosti, ki ti pomaga pri prepoznavnosti. Pod lupo te vzamejo glasbeni kritiki in nate postanejo pozorni glasbeni uredniki radijskih in televizijskih postaj. Da spleta, sledilcev na družabnih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, in števila ogledov na portalu YouTube sploh ne omenjamo. Z grammyjem dobiš status.

Pri nas seveda takšnega učinka ni in ga tudi nikoli ne bo. Pričakovati, da se bo glasbeniku zaradi določene nagrade čez noč drastično spremenilo vse, je iluzorno. Kar pa še ne pomeni, da je učinek ničen oziroma da kredibilne glasbene nagrade v Sloveniji niso dobrodošle. Letos je, denimo, za debitantko oziroma novinko leta zlato piščal dobila Alma Merklin, ki jo je zaradi tega spoznalo tudi širše poslušalstvo in tisti glasbeni kritiki in uredniki, ki zanjo sicer zaradi narave njenega dela ali splošnega nezanimanja ne bi izvedeli.

Bumerang, ki se nikoli več ni vrnil

Zlati zidaki – ideja zanje je zrasla na zelniku pisca tega prispevka – so se žal podelili zgolj prvo leto, konec leta 2011, in sicer v okviru oddaje Videozid na nacionalni televiziji, ki je bila potem s prihodom novega vodstva ukinjena. In tako so izginili tudi zlati zidaki. Ideje o njihovi obuditvi so krožile še nekaj časa, a kmalu je preteklo že preveč časa, da bi imela njihova vrnitev sploh še smisel.

Najbolj so se muzikantom v spomin vtisnili zlati petelini, ki so bili od leta 1995 nekakšen osrednji letni glasbeni dogodek, v katerega so bili vključeni SAZAS, IPF, Društvo slovenskih skladateljev, Sindikat glasbenikov Slovenije, založbe nosilcev zvoka in Ministrstvo za kulturo. Koprodukcijo prireditve je prispevala celo RTV Slovenija. Zlati petelin je nehal kikirikati leta 2002. Ostali so bumerangi, ki jih je podeljevala ekipa oddaje Studio City, idejo pa sta realizirala Miroslav Akrapović in Bojan Krajnc. A tudi bumerang se nekoč kasneje ni več vrnil. Ker se skušamo osredotočiti na kredibilne glasbene nagrade, nesrečnih poizkusov tipa diamanti raje ne bomo niti komentirali.

Cilj je, da vključijo sto in več glasovalcev

Letošnje prve zlate piščali so se zgodile tako rekoč čez noč. Akademijo so sestavljali in dopolnjevali mesec dni pred njihovo podelitvijo. Začeli so z zgolj štirimi osnovnimi kategorijami (najboljši album, najboljši izvajalec, najboljša skladba, najboljši novinec/novinka). Ustanovljeno je bilo društvo KUD Zlata piščal, katerega član upravnega odbora je tudi Boštjan Dermol, sicer pevec skupine Nude in predsednik skupščine izvajalcev IPF. Ta pravi, da je ideja o glasbenih nagradah tlela več let, formalizirala pa se je novembra lani, a so datum izvedbe iz objektivnih razlogov večkrat prestavili. Morda se zdi, da se je vse skupaj odvilo hitro, vendar se je postopek v resnici odvijal precej časa. Nagrade so bile namreč podeljene za leto 2014. Prihodnje leto obljubljajo več kategorij (načrtujejo jih okoli 15), te pa bodo odvisne od pestrosti znotraj posameznih zvrsti v tekočem letu.

Kljub ambiciozni promociji po podelitvi nagrad in objavah v domala vseh večjih slovenskih medijih je za tovrstno prireditev pri nas še vedno ključnega pomena prenos prireditve na kateri od večjih televizij ali pa morda povezovanje s katero od večjih medijskih hiš. »Medijska pozornost vsekakor bistveno pripomore k popularizaciji podeljevanja nagrad, ni pa to namen. Pogovori in osnutki so že bili, v tem trenutku ni še nič konkretnega. Vsekakor bi to predstavljalo še dodatno logistično zahtevnost pri sami izvedbi, hkrati pa bi omogočilo večjo prepoznavnost nagrade in bi tudi prispevalo k njeni teži. Zagotovo bomo odprti za sodelovanje, to pa se bo uresničilo, ko bo interes obojestranski,« pojasnjuje Dermol, ki je z odzivom medijev zadovoljen, a poudarja, da so nagrade v prvi vrsti namenjene glasbenikom, in da ti neko nagrado vzamejo za »svojo«, je potreben čas: »Letos je šlo v prvi vrsti za testno izvedbo, za poligon, naslednje leto pa bo dobila nagrada tudi drugačne dimenzije in posledično referenčnost.« Podeljevalci zlatih piščali verjamejo, da bodo te pomagale popularizirati domačo glasbeno produkcijo tudi navzven – med poslušalstvom, ki je precej strogo in kritično do domačega glasbenega ustvarjanja, in to predvsem zaradi monotone medijske krajine.

Kako izločiti glasovalce, ki imajo od nagrajencev korist?

Kot smo že ugotovili, je slovenska glasbena scena majhna in posledično med seboj zelo povezana. Kako so med člani akademije ustvarili sito, ki bo pri določenih kategorijah izločilo tiste, ki imajo v nekaterih primerih s svojim oddanim glasom morebitno finančno ali drugačno korist? Naj pojasnim na primeru. Med povabljenci v akademijo (ali je nato povabilo sprejel ali ne, ni znano) je bil eden od bolj izkušenih glasbenikov, ki je hkrati menedžer številnih slovenskih glasbenih izvajalcev in od njih pobira odstotke od njihovih koncertnih zaslužkov in podobno. Dermol odgovarja, da so zlate piščali absolutno subjektivne nagrade in da imajo nagrade pravo težo, ko je glasovalno telo številčno bogato zastopano: »Upoštevajoč majhnost prostora in medsebojne povezave med deležniki, se je nemogoče izogniti povezavam med glasovalci in nominiranci. Članov akademije ne razkrivamo, prav posebej pa tudi niso skriti. Gre za glasbene urednike, glasbene delavce, strokovnjake s področja, profesionalce in osebe, ki so s svojim delom neločljivo povezani z glasbo, glasbeno sceno. Njihov glas šteje. Sicer pa je odgovornost za izbor in odločitve na njih samih. In prav zato je številčno močno glasovalno telo smiselno, zato da so tudi rezultati sprejeti s širokim konsenzom. Cilj je, da v akademijo vključimo sto in več glasovalcev, da so vključeni uredniki, novinarji, organizatorji, menedžerji, glasbeniki, avtorji, izvajalci, čim širši krog strokovne javnosti. Gre za cehovsko, strokovno nagrado, katero na podlagi subjektivnih ocen podeljujejo glasbeni strokovnjaki svojim kolegom, na ta način izkazujejo priznanje za preteklo delo, dajejo vzpodbudo za naprej, hkrati pa opozarjajo na primere dobre prakse in ustvarjanja, ki je zaznamovalo neko obdobje na tem prostoru v glasbenem smislu.«

Dermol ocenjuje, da glasba kot ceh že vrsto let ni imela referenčne, vseslovenske, nadžanrske nagrade, za katero bi stalo relevantno glasovalno telo in stroka. Zlati petelini so bili, vsaj med glasbeniki, verjetno prva in edina tovrstna glasbena nagrada, dodaja. Kot zadnjo veliko glasbeno nagrado, ki je postregla tudi s šovom in je bila na visoki izvedbeni ravni, izpostavi nagrado SRF (Slovenski radijskih festival), kjer se je, čeprav posredno, nagrajevala glasba, in sicer znotraj medija, kjer je tudi največ koriščena, to je na radijskih postajah.

Trkaj: Raje vlagamo v nagrade kot v glasbenike

Kantavtor Zoran Predin meni, da so nagrade dobrodošle za vsako sceno, saj dajejo ustvarjalcem občutek pozornosti, in dodaja, da bo čas pokazal, ali so jim kakorkoli koristile. Raper Rok Terkaj – Trkaj v nagradah ne vidi nobene večje pomembnosti, z izjemo nekaj dodatnega piarja in morda kakega koncerta več: »Tu vidim zanimiv slovenski fenomen. Na primer, ko podjetje pri nas naredi spremembo, najprej naredi spremembo cegepeja in logotipa, ali pa v našem primeru imena nagrade. Namesto da bi se vlagalo v ljudi, ki lahko vzpodbudijo celotno sceno, da začne dihati. To vidim kot veliko napako, saj raje vlagamo v zidove, nagrade, vizualno spremembo, kot pa da bi se dotaknili jedra – ljudi, ki glasbo ustvarjajo, in ljudi, ki omogočajo, da glasba pride do poslušalcev.«

Dolgoletni član rock zasedbe Requiem Marko Slokar je do ponovnega poizkusa podeljevanja glasbenih nagrad prav tako kritičen. Meni namreč, da v Sloveniji ni ljudi, ki bi znali oceniti kvaliteto glasbe v različnih žanrih, ne da bi bili pod vplivom medijev, tam pa »že zdaj skoraj ni nikogar z znanjem in širino«. Nekdanja vokalistka skupine Psycho-path in aktualna pevka zasedbe Werefox Melanija Fabčič – Melee pravi, da bo glasbena scena v celoti s tovrstnimi glasbenimi nagradami pridobila bore malo, saj tovrstne nagrade pokrivajo predvsem mainstream, kar se ji zdi izključujoče. Za kredibilno protiutež iz preteklosti izpostavlja bumerange. Če bi se danes spet zgodilo nekaj na tej ravni, pa bi, tako Melee, lahko prispevalo k »prepoznavnosti in izpostavljenosti nagrajenih glasbenikov kakor tudi h glasbenemu izobraževanju slovenske javnosti«.

Tokac: Nimamo glasbene scene, da bi lahko podeljevali nagrade

Producent in avtor Dejan Radićevič, najbolj znan po svojem sodelovanju z Nežo Buh – Neisho, prihod novih glasbenih nagrad pozdravlja, a postavlja pogoj, da morajo biti izvedene profesionalno, z veliko mero poznavanja različnih glasbenih žanrov, in da morajo sloneti na široki paleti merljivih dosežkov: »Glasbene nagrade morajo biti podprte s strani nacionalnih medijev in uvrščene v najbolj gledane televizijske termine. Na ta način bi se slovenskim glasbenim ustvarjalcem dalo legitimnost, tako kot je to pri hrvaških sosedih z nagradami porin. Vse ostalo je brez veze in brez pomena.«

Frontman skupine Dan D Tomislav Jovanović – Tokac pa pravi, da se v Sloveniji že od nekdaj skuša vzpostaviti nekakšna oblika glasbenih nagrad, in po premisleku ugotavlja, da v Sloveniji pravzaprav nimamo glasbene scene, da bi sploh lahko podelili kakšno glasbeno nagrado. »Obstajajo samo posamezniki ali skupine, ki že dolgo vztrajajo in skrbijo zase, potem so tu še muhe enodnevnice, ki jim uspe narediti kakšen hit in potem izginejo, ter nekateri mlajši izvajalci, ki ne zdržijo dovolj dolgo in jih to neobstajanje scene ubije. Lahko se pohvalim, da smo prejeli glasbeno nagrado srf in da sem bil takrat resnično vesel. Ali je to kaj pripomoglo k našemu uspehu? Mislim, da ne veliko, ker so se nagrade relativno hitro pozabile, mi pa smo se zopet znašli na realnih tleh, kjer si se pač moral znova boriti za vsak nov špil,« sklene Tokac, ki priznava, da za zlate piščali še ni slišal.

Morda bo zanje slišal prihodnje leto. Če se bodo prijele. Ali bolje, če bodo obstale. Če sodimo po njihovih predhodnicah, se jim namreč ne obeta svetla prihodnost.