29.04.2024
V čevljih zastavonoše
Zastavonoše domačega indie rocka s svojo peto ploščo Auf Wiedersehen.

Koala Voice
Auf Wiedersehen
NIKA
2024
Deset let bo od zmage Koala Voice na Špil ligi Kina Šiška in od premiernih nastopov na Klubskem maratonu širom Slovenije, ki so ta indierockovski kvartet iz Kisovca katapultirali v orbito. Zadnja dekada je bila v marsičem v njegovih barvah: od pojavljanja z glasbo v reklami in televizijski nadaljevanki prek sprotnega objavljanja singlov in albumov do vrste drugih presežnikov doma in v sosedstvu – vse to je kvartet porinilo v ospredje, med vidnejša in bolj priljubljena imena naše aktualne popularne glasbe. Na videz naivna, a odkritosrčna neorockovska izraznost in nešminkerska pristnost ter na drugi strani poslovna žilica in iznajdljivost plasiranja komadov je zdramila vrstnike in še mlajše, ki so sledili pri osvajanju koncertnih podijev in medijske krajine ter nagovarjanju občinstva. Vsaka (mlada) generacija pač potrebuje svoj detonator in Koali Voice je bila usojena vloga zastavonoše naše indie rock scene v novem stoletju, čeprav bi po zgodovinski pravici to mesto prej pripadlo zasavskim rojakom iz We Can't Sleep At Night ali elektro tandemu New Wave Syria – obe ti zasedbi sta se na sceni pojavili deset let prej. Ampak to je že druga zgodba. Joker Out, MRFY, Kokosy, Regen, Jet Black Diamonds, Kiwi Flash, LPS in druge mlade in ne več tako mlade zasedbe so v zadnjih letih prinesle svežino mladosti v aktualno domačo popularno glasbo, kar je tudi po zaslugi Vala 202, ki jih je posvojil, sprožilo val novega glasbenega podmladka. In ta je ne glede na dobrodošlo prevetritev domače scene v dobršni meri spridil naš indie rock oziroma ga preobrazil v indie poprock. Temu je očitno podlegla tudi Koala Voice na petem albumu Auf Wiedersehen. Vsak komad zase še nekako deluje, skupaj kot celota pa ne. Od te zasedbe bi pričakovali bolj domišljeno in zaokroženo ploščo, ne nekaj potencialnih hitov ali dobrih singlov, med katere so vrinjeni surogati. Po skoraj desetletju in pol dolgi karieri Koala Voice ni več mlad nadobuden bend, ki bi se mu gledalo skozi prste. Peta plošča tako sproži dilemo o ustvarjalni dozorelosti. Z njo je Koala Voice naredila dva koraka nazaj za en korak naprej. Ni lahko nositi čevljev zastavonoše.
V zadnjih letih se je doma in po svetu zgodilo veliko katastrof, ki jim še kar ni videti konca, a brez skrbi, teh na tej plošči ni. Njena prostodušnost in lagodnost sta svojevrsten pišmeuharski odgovor na dogajanje okoli nas, ki se seveda tiče tudi Koale Voice. Ta se je z Auf Wiedersehen kot da odklopila od tega sveta, kot bi jo popadla dolgotrajna prisilna izolacija iz časa koronakrize in zdaj eskapistično poje in igra »odštekane«, introspektivne, na pol sanjave in na pol smešne pesmice o boljših dneh. Oziroma kot je izjavila frontwoman Koale Voice, Manca Trampuš, pošiljajo nam »razglednico iz neznano kje«. Med hudomušnimi izlivi naklonjenosti, empatije in simpatije, recimo v Tebe imam rajši od drugih ali Super, nova, navihane hvaležnosti v Nema na čemu in otožnega samospraševanja v Kam gre sreča se v lahkotnih skladbah vendarle sprožijo tudi krči tesnobe, odtujenosti, stiske in izgubljenosti v modernem svetu zmešnjav. Najbolj izstopi nosilni verz »I don't know how to make friends anymore« indie kantavtorsko zapeljane balade Windows.
Ploščo odpre žgečkljiva funky indie disco postpunk maniristična poskočnica Late For The Party, katere plesni naboj podkrepi Laibachovski poziv na ples, »Eins, zwei, drei«. Z naslednjo skladbo, Sonce pomaranča, se vzdušje občutno spremeni. Lagodna reggae štimunga jamajškega koktajla Gu-gu in Kingston nas nažene k preverbi, ali sploh še gode Koala Voice. Ta pocukrani vsiljivec nas pripravi na nadaljevanje albuma, še prej pa nas zanesejo omenjeni Windows, ki zvenijo kot pod kakim kalifornijskim mostom najdeni okrušek Johna Fruscianteja na poti nazaj k Red Hot Chilli Peppers. Po tej izpovedi pride indie navihani refren »Hvala na svemu. Ma nema na čemu«, ki prikliče na dan še bolj posrečeni refren, »Do viđenja, meni se kenja« srbskega benda Žene Kese izpred desetletja in pol. To jadransko posvetilo Koale Voice ima velik potencial v širši regiji, v nekdanjih republikah skupne države, saj trk Videosexa in Buč Kesidija nagovori z balkansko urbano sproščenostjo. Nato nastopi kritičen del plošče. Romantična popevka Tebe imam rajši od drugih in šlager Kam gre sreča, ki ga odpoje kitarist Domen Don Holc, sta zabeljena s country-bluesovskim vintage šmekom našega poprocka. Kam gre sreča kar kliče po gostovanju Hamota. Dosedanjo stonersko zaobljeno južnjaško uteho je Koala Voice nadomestila z bolj posladkanim in mehkobnim retro poprockovskim zvokom. V skladbah Super, nova in Vest se emblem indie pristnosti Koale Voice dokončno razprši med njene sodobnike-sopotnike-rojake. Ti skladbi bi ne le lahko slišali v izvedbi Fed Horses ali Masharik, brez težav bi ju podarili kakšni od naših razigranih pop starlet. S suhoparno lahkotnim indie poprockom se sicer obrača k svojim bolj rudimentarnim časom, ampak ko nam ponudnik prostopretočne glasbe po izteku Auf Wiedersehen podtakne svojo playlisto in med drugim postreže s Koalo Voice, se zavemo, koliko bolj pristna in viharnejša je ta bila svoj čas. Resno, kje je kaka naslednica skladb Ker tu je vse tako lepo in Spaghettification?! Skladba Birds of Prey dobro prevzame štafeto od Vesti, lahko bi bili celo zlepljeni v en komad, vendar vseeno ne popravi vtisa nedovršenosti in neizpiljenosti in ne doseže ravni skladb Go Disco, Go in Early Bird. Ploščo zaključi najbolj markanten komad na plošči, The Bigger The City, ki z mračno vibro poudari najbolj jezen trenutek: »There are people laughing, looking so smart, and all I can think of is how to tell them all to fuck off,« in privabi v objem Melee iz Psycho-Path in Werefox.
Dovršenost tega komada, po kateri odstopa od večine preostalih skladb, usmeri pogled k sodelavcem pri nastanku te plošče, ki jo oklepata uvodni žgečkljivi apel Late For The Party, za katerega je poskrbel Janez Križaj, in zaključni The Bigger The City, pri katerem je sodeloval Jure Vlahovič, dolgoletni tonski sodelavec zasedbe in producent predhodnih dveh albumov Woo Horsie (2018) in Plata (2021). Za preostali večinski vmesni del plošče je poskrbel Zvone Kukec, ki se je za razliko od omenjenih dveh v koži zakletega rockerja s prtljago Sokolov in Don Mentony Banda oklepal dokaj generičnega pristopa, kar je privedlo k precej rutinskim izpeljavam dobro znanih ustvarjalnih atributov Koale Voice v novi preobleki, ki pa se žal redko zaiskrijo in ne ponudijo posebnega presežka, potrebnega za odskok od prevladujočega povprečja tako na domači kot mednarodni indie poprock sceni.
Z izoblikovanim renomejem in bogatim opusom petih albumov v desetih letih se tako porodi vprašanje, ali je Koala Voice s to zadnjo, peto ploščo prišla do ustvarjalne prelomnice, do križišča, kjer se mora odločiti, kako in kam naprej. Njeno delovanje in ustvarjanje je izrazito internacionalizirano. Poje v angleščini, slovenščini in srbohrvaščini, obenem je poslovno razcepljena med domovino, kjer sodi med osrednja glasbena imena, južnimi sosedami, s katerimi se ves čas spogleduje, ter željo po nadaljnji poti v Evropo in svet, kar je bistveno pripomoglo k neuravnovešenosti plošče Auf Wiedersehen, ki je s takim naborom skladb brez središča. Vsak komad zase še nekako deluje, skupaj kot celota pa ne. Od te zasedbe bi pričakovali bolj domišljeno in zaokroženo ploščo, ne nekaj potencialnih hitov ali dobrih singlov, med katere so vrinjeni surogati. Po skoraj desetletju in pol dolgi karieri Koala Voice ni več mlad nadobuden bend, ki bi se mu gledalo skozi prste. Peta plošča tako sproži dilemo o ustvarjalni dozorelosti. Z njo je Koala Voice naredila dva koraka nazaj za en korak naprej. Ni lahko nositi čevljev zastavonoše.