V iskanju mest in plesišč

Bor Prokofjev, ki ustvarja glasbo pod imenom Obito nas na svojem shuttlovskem EP-ju The Void lansira v temačno srce vesolja. Seveda gre za umetniško prispodobo, kjer je vesolje del našega posamičnega in kolektivnega razumevanja, v katerem se v vsakem od nas skriva intimni vesoljni svet. Obito slednjega poskuša zaobjeti s svojimi nekonvencionalnimi beati, ki vselej razkrivajo avtorjev intimni svet in pogled na v vesolje vpijočo praznino. Mini album The Void poslušalca tako rekoč posrka vase, kar je ena od temeljnih potez temne snovi ali temne praznine v vesolju. Toda za razliko od te, ki ima moč ukrivljati čas in prostor, se Obito osredotoči predvsem na ukrivljanje in vijačenje melodične strukture, ki na trenutke deluje kot časovni stroj, dodatno procesiran skozi centrifugo pralnega stroja. To se še kako sliši v ultimativni miniaturi Every Man For Himself, ki nas nostalgično spomni na ulične subkulture z začetka devetdesetih let. V skladbi 99 Problems je beat rapsodija prežeta z arhetipskim zvokom, s katerim smo desetletja poskušali dojemati globino in širino vesolja. V The Sphere nas Obito zvleče v kvadraturo prostora, kjer smo priča odmevajočemu efektu njegovih ritmičnih sekvenc. In ko slišimo zaključno skladbo WhutchaWantRmx, postane jasno, da tudi v »praznini« obstaja prostor za ples, ki ga zgolj odreja masivnost zvoka, s katerim Obito razbija vsako iluzijo o tišini v vesolju. Gre za izjemen plošček nadarjenega skladatelja, ki premika meje zvočnega spektra.

Skratka, gre za izjemen plošček nadarjenega skladatelja, ki premika meje zvočnega spektra. In če parafraziram njegovo uvodno skladbo Respect Is The Minimum, naj dodam le še: maksimalno spoštovanje.

Po skoraj sedemletni samostojni studijski pavzi nas z novim mini albumom nagovarja Borja Močnik, znan pod imenom Borka. Njegov zvočno potopisni album Places nas popelje na različne kontinente, kjer so avtorjeve etnografske viže zabrisale pričakovane melodične ornamente. Uvodna skladba Drive Thru Zabriskie Point se melanholično zavleče pod poslušalčevo kožo in v nadaljevanju cirkulira po telesu kot nekakšen glasbeni medikament, ki poživi duha in telo. Enako bi lahko rekli za skladbo Svetac (dva tovara) ft. Nikson, kjer lahko kar vizualiziramo kamnito pokrajino in popoldansko pripeko. Borka je vselej domišljijsko natančen in njegovo zvočno vzorčenje nikoli ne prehaja v eruptivno stanje evforije ali nepričakovanih izbruhov. Vselej pretkano in prefinjeno spleta melodično mrežo, ki nas premreži z občutkom tihega lagodja. Najboljši primer je skladba Ortigueira (la queimada), kjer se potovalna mrzlica pretopi v omamo poletnega večera. Že v nadaljevanju s skladbo Deep South Interlude smo prestavljeni v južnjaško dinamiko, kjer se iz ozadja prebijajo glasovi, da bi nam pobožali srce. Places je izrazito sentimentalen album, lahko bi rekli tudi zelo intimen, vendar prežet z avtorjevo glasbeno razgledanostjo, ki potrjuje produkcijsko skladnost in njegov izjemni čut za ritmiko prostora in časa. V skladbah Pensacola, Todra (sheep keep on passin' me by) in Kolkata Nights nas kar posrka v okolje, kjer se zvočni ornamenti slišijo kot univerzalno glasbeno izročilo, in to brez nepotrebne patetike in znanih etno vzorcev, skratka genialno. Na koncu pride Borik kot nekakšen miren pristan po dolgem in živopisnem popotovanju, z impresivnim zvočnim medmetom v obliki hišnega zvonca. Album Places poslušalcu omogoča odkrivati mesta, ki še nikoli niso bila tako zanosno glasbeno odkrita.