Večno mladi Tantadruj

Skupina Tantadruj je s počasnimi, a zanesljivimi koraki vstopila v svoje trideseto leto. V tem času je izdala pet albumov uglasbljene poezije slovenskih in tujih pesnikov (Tantadruj, 1990; Strunam, 1997; Karantanski blues, 2000; Kar je, beži, 2010; Pesmi iz polifona, 2012), katerim so se pridružile nekatere avtorske pesmi, pod katere se podpisuje Boštjan Soklič, »ata« Tantadrujev in eden najmarkantnejših folk kitaristov pri nas. Zasedbeno se je skupina ves čas levila, osnovni trojec, ki ga sestavljajo Boštjan Soklič, Mateja Blaznik in Aleš Hadalin, pa ostaja nespremenjen od decembra 1989, ko so se zbrali na prvi vaji v študentskem naselju v Rožni dolini. Po nekaj letošnjih koncertih in gostovanju v oddaji Izštekani v počastitev jubileja Boštjan Soklič za Odzven razkriva skrivnosti skupinskega glasbenega teka na dolge proge.

Tantadruji ste se zbrali konec leta 1986 v Ljubljani, čeprav člani zasedbe niste iz Ljubljane. Vsaj za vaju z Matejo Blaznik (klasična kitara) vem, da nista, za Aleša Hadalina (vokal, piščali, zvočila) pa nisem prepričana.

Boštjan Soklič: Hadalin je Kraševec. Skupino sva osnovala na pepelu prejšnje skupine Vijolica, ki je bila nekakšen akustični pop folk. Z njo smo sodelovali na eni od prvih Pop delavnic, s fantastičnim komadom Stekleni konj, ki se ga občasno še sliši v nočnem programu Vala 202. Takrat smo namreč na radiju posneli dva komada. Posnetkov, ki jih je ta skupina naredila pri Borutu Činču (približno osem jih je bilo), on nima več, jaz pa tudi ne. Kar se tiče folk glasbe, sem izšel iz te skupine. Sicer sem najprej začel igrati električno kitaro in v 3. letniku gimnazije oziroma leta 1978 osnoval Ejga blues band. Igrali smo psihedelično varianto bluesa brez vokalov. Kasneje sem začel razmišljati o akustični kitari, o polifoniji.

Hadalina še ni bilo v zasedbi Vijolice?

Ne. A po razpadu Vijolice in preden se je ustanovila skupina Tantadruj, smo imeli še skupinico Preja in luč, ki sva jo osnovala z jeseniškim pesnikom Damjanom Jensterlom in k sodelovanju pritegnila Matejo Blaznik in Bojana Slevca, ki je bil moj sošolec.

Matejo si torej poznal prej?

Spoznal sem jo na vlaku Jesenice–Ljubljana. Jaz sem se vozil na faks, ona pa v srednjo glasbeno šolo v Ljubljano. Videl sem, da je imela kitarski kovček, zdela se mi je simpatična, pa sva se zaklepetala in takoj dogovorila za vajo na Jesenicah.

Kako je potem v to zgodbo padel Hadalin?

Njega sem spoznal v študentskem naselju, kamor je prišel leto pred mano. Bil je vpadljive zunanjosti, dobro je pel in igral flavto. Enkrat sva se po čistem naključju znašla na isti zabavi, kjer so naju seznanili. Od naju so zahtevali, da nekaj zaigrava, in midva sva se zavohala ter naredila pakt brez besed. Šla sva v mojo sobo in igrala do jutra. Od takrat naprej sodelujeva.

V kakšnem glasbenem okolju si odraščal, s kakšno glasbo si se takrat istovetil, kdo so bili tvoji glasbeni vzorniki?

Na srečo sem imel zanimivega soseda, ki je imel zanimive prijatelje, ki so poslušali kvalitetno glasbo – angleški rock in folk. Že kot osemletnik sem tako, denimo, poslušal Woodstock pri sosedu, ki je imel dober gramofon in dovolj bogate starše, da so mu te plošče kupovali. Oče je bil eden od šefov v jeseniški železarni in je veliko hodil po tujini, kjer je kupoval vinilke, tako da smo imeli kar lep nabor izvajalcev, denimo Spooky Tooth in Fairport Convention, da ne govorimo o Beatlih in Stonesih.

Si bil bolj za Beatle ali Stonese?

Začel sem z Beatli, ampak sem kmalu prešel na stran Rollingov, čeprav so mi bili oboji zelo pri srcu. Še danes imam glavne plošče obeh skupin.

Kako oziroma kje si kupoval plošče?

Začel sem jih naročati iz tujine, iz Anglije in ZDA, prek pošte oziroma katalogov. Če si imel naslov založbe, si jim pisal pismo, da so ti poslali formular, ti pa si v kuverto dal denar in jim ga poslal. Večinoma je bil ta način kar varen, se je pa tudi zgodilo, da plošč nisi dobil. Zelo hitro sem prešel na folk glasbo, zelo mi je bila všeč Joan Baez. Na Jesenicah je imel Branko Krivec odlično kolekcijo country rocka, psihedelije in folka. Že v rani mladosti sem tako imel priložnost slišati Grateful Dead in Jefferson Airplane.

Torej vas je na tistem koncu kar nekaj poslušalo takšno glasbo?

Šlo je bolj za peščico ljudi, a se je hitro razvedelo, kaj koga zanima, kaj kdo posluša, tako smo spoznali še druge ljudi iz drugih krajev, na primer iz Kranja, in si širili mrežo.

V začetku 80-ih, ko je bila akustična scena v vzponu in je bilo več skupin ter zanimanja za to glasbo, je bilo kar nekaj koncertov britanskih folk skupin pri nas, tudi v Kranju. Si hodil na te koncerte?

Seveda. Vina Garbutta sem slišal v Kranju, Tannahill Weaverse tudi. Nikoli pa ne bom pozabil koncerta, ki je bil zame prelomen. Če tega koncerta ne bi slišal, ne bi bil tak, kakršen sem danes. To je bil koncert Ducka Bakerja, Stefana Grossmana in Johna Renbourna v študentskem naselju v Ljubljani. Takrat sem prvič videl Renbourna v živo, in to je za vedno zapečatilo moje glasbeno udejstvovanje.

Kako si se učil igranja kitare, sploh v folk stilu, ki pri nas ni bil zelo razširjen?

Sam, po občutku, saj tablatur ni bilo. Naročil sem si knjigo, ki je izšla leta 1974 – Guitar Pieces, v kateri so bili standardni notni zapisi komadov Johna Renbourna. A po tem standardnem notnem zapisu se je bilo zelo težko orientirati, še Jerku Novaku je delal težave.

Renbourn je bil torej točka preloma?

On in Tomaž Pengov. Njegov album Odpotovanja sem imel že v osnovni šoli. Čisto me je prevzel. Veseli me, da sem ga poznal, da sva komunicirala vse do njegove smrti. Zadnjih 10 let sva bila celo soseda, rada sva se pomenkovala.

Nista pa nikoli zaigrala skupaj?

Sva, a neuradno. Enkrat v PEN klubu nekaj komadov in na Šmarjetni gori. Večkrat smo si delili oder. Običajno je Tomaž na začetku odigral svoj set, potem pa še mi Tantadruji svojega.

V 80-ih so mladi večinoma poslušali bodisi punk ali rock ali akustično, folk glasbo. Zakaj te je ta glasba tako prevzela?

V tistem času sem veliko poslušal tudi ECM jazz produkcijo (John Abercrombie, Ralph Towner). Ker sem bil kot poslušalec zelo v tej muziki, se nekako nisem mogel ogreti za punk, zdel se mi je grob. Danes, z neke časovne distance, zelo rad poslušam punk komade, ki so jih producirali v drugi polovici 70-ih let. Rock je bil takrat v slepi ulici in ga nisem poslušal. Rad imam bazo, se pravi blues. Moj poslušalski spekter je zelo širok, rad imam tudi ljudsko klasično, baročno, srednjeveško glasbo. Tu pa se zopet pojavi povezava z Renbournom in plejado drugih angleških folk skupin, kot je tudi Amazing Blondel. To je svet, iz katerega izhajam. Tudi slovenski ljudski glasbi rad prisluhnem.

Glede na to, da si iz Jesenic: Jesenice so na slovenskem glasbenem zemljevidu precej enigmatična točka, o tem mestu in njegovih muzikah se malo ve. Kaj se je tam dogajalo v glasbenem smislu, ko si tam živel in ustvarjal?

Takrat smo imeli tam zanimivo skupino po imenu Heavy Company, ki je bila pomembna za širšo slovensko sceno in je uspešno nastopila na Novem rocku. Pa starejša generacija – skupina Karavele, ki je igrala soft rock, pa Termiti, pri kateri je električni klavir igral celo Lado Jakša. Imeli smo tudi skupino Brodolom, ki je res »rockala«. Punka na Jesenicah ni bilo, na punk koncerte smo hodili v študentsko naselje v Ljubljano.

Takrat ko ste Tantadruji nastajali, so akustične skupine iz konca 70-ih in začetka 80-ih že poniknile.

Bila je čista praznina in v nekem obdobju smo bili edini, ki smo izvajali tovrstno glasbo. Pengov je ugašal, Sedmina se je že izpela. V tem predzadnjem obdobju Sedmine smo se velikokrat srečali in druženja s temi glasbeniki so bila zanimiva, a kar naenkrat smo bili sami in nihče več nas ni razumel. A čez nekaj let se je zadeva spremenila in so nas začeli več vabiti na koncerte. Zanimanje tudi za trubadurske različice glasbe se očitno pojavlja sporadično.

Ali so vam bili mediji v začetku naklonjeni? Ste imeli radijska predvajanja, veliko koncertov, objav v medijih, se je o vas kaj govorilo?

Največ se je o nas govorilo, če smo imeli kak nastop na televiziji, gostovali smo na primer v oddaji TV Križanka. Odmev je bil pozitiven, tudi koncerti so se začeli vrstiti. Reklama je bila na mestu, a nismo imeli menedžerja in je šlo vse skupaj bolj po ustnem izročilu. Igrali smo po raznih knjižnicah, otvoritvah razstav, odpiral smo ankaransko akustično sceno oziroma niz poletnih koncertov tam. Alternativne variante so vezane tudi na primorske hribovske kraje, na primer Tolmin. Tam smo bili v začetku 90-ih let česti gostje, bili smo tudi drugi bend, ki je kdajkoli igral na Sotočju. Očitno je bila tam zadostna koncentracija oboževalcev akustične glasbe.

Kako bi žanrsko opredelil delovanje Tantadrujev?

Rekel bi, da gre za hibriden folk, saj ta glasba vsebuje celo elemente jazza (predvsem v smislu pojavljanja kakšnih jazz akordov), bluesa, ljudske melodike pa baročnega kitarskega krašenja, kar je posledica dialoga klasične in folk kitare. Zelo zgodaj sem začel preglaševati kitaro, bodisi v DADGAD ali odprte uglasitve, tako je nastal specifičen zvok. Folk glasba je zelo širok spekter in marsikaj lahko vtakneš vanjo.

Jedro Tantadrujev že vseh 30 let ostaja enako (ti, Mateja, Aleš), drugi člani in članice pa prihajajo in odhajajo.

No, to so bili eksperimenti. Smo človeška bitja, polna nasprotij, včasih se sporečemo, tudi do tega je prihajalo. In potem nismo sodelovali nekaj let.

Tudi vi trije med sabo ne?

Jasno. Ali pa smo sodelovali v smislu frakcij, duetov. Z Blaznikovo sva imela v nekem obdobju duo Tadruj, Tantandruj je prav tako obstajal. Sama sta sodelovala tudi Mateja in Aleš.

Takrat, ko sta bila skregana s tabo? (smeh)

Seveda. (smeh) Muzikalno smo si bili včasih na različnih bregovih. Vseeno pa je neka kemija med nami vedno obstaja. Vsak od nas ima svoj svet, tudi v smislu kreativnosti, a slej ko prej vsak izmed nas začuti potrebo po sodelovanju. In potem se ta trojka zopet inkarnira in privabi k sodelovanju še koga.

Izračunala sem, da ste v tridesetih letih izdali pet plošč, kar pomeni, da ste izdali v povprečju eno ploščo na šest let. Zakaj tako dolgi premori?

Sam se z glasbo ne ukvarjam profesionalno, saj si kruh služim z delom v muzeju. Mateja Blaznik je glasbena pedagoginja, poučuje kitaro. Hadalin je edini, ki se ukvarja izključno z glasbo. Takrat ko ne igra s skupino Tantadruj, snema svoje albume, in sila dobri so. Tudi Mateja Blaznik je posnela par zelo zanimivih plošč in izdala dve pesniški zbirki.

Med izdajo ene in druge plošče ste imeli vedno dolge pavze, a med Karantanskim bluzom (2000) in Kar je, beži (2010) je bil ta premor najdaljši. Kaj se je takrat zgodilo?

Bili smo v najbolj vitalnih letih, vsak od nas je delal svoje projekte. Takrat sva sodelovala s pokojnim Jožetom Slakom – Đokom. Pri angleški založbi Woven Wheat Whispers sva izdala elektronsko različico albuma, ki je naletel na odlične kritike, ker je bil komorna različica world glasbe (indijska tabla, klasična in akustična kitara). Tisti čas ni bil izgubljen. Vsak je izkristaliziral svojo lastno glasbeno optiko. Zato so ti premori potrebni.

V vseh teh letih samo glas Hadalina ostaja vokalna konstanta. Imeli ste tudi veliko pevk, malone na vsaki plošči je bila druga. Zakaj moški vokal ni bil dovolj?

Odgovor je sila preprost – Hadalin ni hotel peti mojih komadov. (smeh)

So Tantadruje kdaj opazili v tujini, ste dobili kakšno ponudbo za koncerte, recenzije?

Imeli smo koncert na radiju Trst, tudi v Avstriji smo igrali. Dlje nismo prilezli. Sem pa na začetku 90-ih za komad Balada dobil nagrado v Novem Sadu in na ta račun smo kasneje igrali v Makedoniji, v Skopju in na Ohridu.

Predstavljam si, da je v teh 30 letih bilo posnetega kar nekaj materiala, ki ni nikoli izšel na nobeni plošči. Koliko tega torej obstaja v »tantadrujskem bunkerju«?

Sam ves čas produciram, vsaj za tri plošče slovenske poezije imam gradiva – Prešerna, Jenka, Cankarja, tudi avtorske komade. Pred kratkim sem kupil avtorske pravice za Mehurčke Otona Župančiča in uglasbili smo 28 otroških pesmic. V slovenščino sem prevedel okrog 70 ameriških in angleških komadov. Pa Cankarjevo poezijo sem nedavno odkril. Pred več kot 30 leti mi je sicer eno njegovo natipkano pesem serviral Damjan Jensterle in sem jo uglasbil, a s tem nisem bil zadovoljen. 14 dni nazaj sem zopet posegel po tej pesmi in jo naredil, kot se spodobi, poleg tega pa uglasbil še tri dodatne pesmi iz zbirke Erotika.

Na kaj vse si pozoren, ko izbiraš poezijo za uglasbitev? Kaj te privlači, vznemirja? Je to zven besed, barva, vsebina, emocije, ki jih določene pesmi izražajo?

Tu bi se naslonil na Edgarja Allana Poeja, ki ves čas govori o ritmu in zvenu. Druga zadeva je atmosfera, po tem se orientiram. Skušam ustvariti glasbeno atmosfero, ustrezno razpoloženju določene pesmi.

Ali že ob branju poezije zaslišiš melodije?

Večinoma da. Ko sem bil še mlad, je bilo ravno obratno. Ustvaril sem veliko kitarskih podlag in sem iskal ustrezne besede, da bi se usedle v to glasbeno okolje. To je bila faza učenja. Sedaj delam drugače, in to je boljša pot. Berem poezijo in slišim glasbo. Tako sem se že izmojstril, da lahko komponiram v avtu, ko se peljem v službo, sploh če mi kak stih obtiči v glavi. Včasih vstanem sredi noči, si zapišem vižo v grobem ali vzamem kitaro in jo nadgradim. Moj kriterij pri tem je, da je vredno tisto, kar še naslednji dan ostane v glavi.

Večinoma upesnjuješ domače in tuje pesnike iz obdobja romantike in moderne. Zakaj ravno te in ne sodobnejših pesnikov?

Ker je med njimi ogromno biserov, na katere glasbeniki navadno niso pozorni. Kar nekaj časa namenim prebiranju, saj sem bolj kabinetni tip človeka. Očitno me privlačijo klasične pesniške oblike, zelo me, denimo, intrigira sonet.

V teh klasičnih pesniških oblikah gre bolj za 3/4 ali 4/4 takt.

Tako. To ustreza folk barok stilu, ki ga igram. Tu sva si blizu z Johnom Renbournom.

Se ti zdi, da ljudje lažje ponotranjijo pesnike s pomočjo uglasbene poezije?

Naš namen je, da se ta občutja na eleganten način predstavi ljudem, da jih na ta način lažje dojamejo, da se jih ohranja pri življenju. Na ta način te pesmi nahranimo, jim damo meso.

Tudi avtorske komade pišeš, a daješ veliko večji poudarek na pisanje drugih kot na svoje. Zakaj?

Če primerjam sebe z velikani slovenske poezije, potem je jasno, v katero smer bo zanihala tehtnica; a vpliv teh pesnikov je tudi v mojih avtorskih komadih vseskozi prisoten, saj jih ves čas prebiram. Murnova melanholija mi je najbolj pri srcu. Podobna vzdušja se pojavljajo v mojih komadih.

Obstaja še tretji način pisanja, ki ga uporabljaš poleg uglasbitve pesnikov in avtorskih komadov. Gre za prepesnitve ameriških in angleških songwriterjev v slovenščino, kar sedaj počneš s skupino Jezdeci škrlatne kadulje (slovenske različice komadov skupine Grateful Dead).

Začelo se je, ko sem se znašel v zelo težkem življenjskem obdobju. Hotel sem obdržati psihofizično integriteto in hkrati na neki način osmisliti svoje bivanje. Za nalogo sem si zadal prevesti neprevedljivo. V tem primeru je šlo za komad Ripple Roberta Hunterja. Sam sem bil s tem kar zadovoljen, tudi reakcije poznavalcev so bile pozitivne, potem je sledil niz komadov. Gre za starejše komade Grateful Deadov, povečini izpod peresa Roberta Hunterja. Na pomoč pri prevajanju mi je priskočil Vid Sark, ki tudi igra v skupini. Te zgodbe prestavljam v slovenske lokalne miljeje. Prevedel sem tudi že okoli 20 tradicionalnih angleških in škotskih morilskih balad. Te so mi najbolj pri srcu.

Tantadruj je Kosmačev norček, ki hoče umreti, a mu ne uspe. Najdeš kako vzporednico z bendom in zgodbo o Tantadruju?

Stvar je preprosta. Iskali smo ime in tuhtali, kako bi se imenovali. Ker smo že bili orientirani na slovensko poezijo in literaturo, se mi je Tantadruj zdel ustrezno ime. Zdeli smo se mi dovolj odbiti, da bi lahko reflektirali vzdušje tega Kosmačevega romana, ki razkriva delček naše norosti.

Vsekakor. A po drugi strani je vaš Tantadruj živ že 30 let, kljub vmesnim obdobjem začasne mrtvosti.

Gremo proti končnemu cilju. Tantadruj iz romana je to hotel po hitrem postopku, pa mu ni uspelo. Mi smo dolgoprogaši. Morda bomo tik pred ciljem dosegli svetovno slavo in trojni album.

Sta ti kakšna plošča ali komad Tantadrujev še posebno ljuba in zakaj?

Murnova Pa ne pojdem prek poljan, ker je najbolj na ljudsko vižo. V tem komadu so zaobjete vse bistvene specifike tega benda – muzikalne, vokal in ostalo. Zvok Tantadruja je osnovan na kombinaciji te moje robatosti naturščika in Matejine kitarske elegance pa Hadalinovega raskavega vokala.

Imate zvesto publiko, ki vas spremlja že vsa ta leta?

Veliko jih je že šlo, a še vedno se najde kdo, ki mu je ta glasba všeč. (smeh) Pred dvema letoma smo igrali na nekem kmečkem turizmu na Sorškem polju. Prišli so nas poslušat taborniki, ker se je pesem Kot jabolko z naše prve plošče znašla v taborniški pesmarici in jo vsi taborniki pojejo in igrajo na kitaro.

Kaj te kot glasbenika najbolj izpolnjuje?

Hm. Zame je najpomembnejša skupinska igra, sodelovanje, sinergija, čutenje drug drugega, sicer se sploh ne bi družili, ne s Tantadruji ne s kom drugim. Gre za subtilno komunikacijo med somišljeniki s pomočjo tonov. Vsak od nas predstavlja eno glasbeno linijo, in če nas je več skupaj, bolje zvenimo.