Veliko srce Leona Matka

Ko je kantavtor Leon Matek kot član skupine Prepozno za krokodile pred tridesetimi leti zakorakal na polje muzike, so bile razmere na (takrat še jugoslovanskem) glasbenem trgu bistveno drugačne, kot so danes. Še v poznih devetdesetih letih je s skupino Juhej in Vuhmepiš, ki jo je ustanovil z Mirkom Seškom, izdal tri uspešne albume pod okriljem tedanjih velikih domačih glasbenih založb (Mandarina, Helidon), svoj najnovejši album pa je v skromnem kartonastem žepku izdal sam.

Srce imaš tako veliko je album, ki niti po tematski niti po glasbeni plati bistveno ne odstopa od Matkovih prejšnjih del, je pa srčen pomnik spoznanj o sebi in svetu, ki jih narekujejo in brusijo prehojene poti domačega »omarkajamovskega« barda. Naj najde pot tudi do vas.

Seveda ne zato, ker bi bila njegova muzika kaj slabša od nekdanje. V boleči odsotnosti resne, konsistentne in ostroušesne uredniško-izobraževalne politike v tiskanih ali avdio-vizualnih medijih, sploh tistih s predznakom nacionalni, so (razen redkih izjem) tudi kantavtorice in kantavtorji tukaj in zdaj odrinjeni na programski rob, v drobne vinjetne oddaje, v nočne termine oziroma jih sploh ni. In kdo ve, koliko koncertov bo Leon s spremljevalno skupino sploh uspel dobiti? Kolikokrat se bodo njegove spevne pesmi zavrtele na radijskih postajah? Kje in kako bomo, razen tistih, ki ga poznamo osebno, lahko kupili njegov album?

To razmišljanje naj malo bode tudi zato, ker nas je Leon po dolgih sedmih letih in po sedmih albumih razveselil z novim, tretjim samostojnim avtorskim, ki nosi naslov Srce imaš tako veliko. Na njem najdemo trinajst novih skladb, ki se sprehajajo od osebnoizpovedne, ljubezensko lirske tematike, v katerih je Leon najbolj doma, pa vse do družbeno angažirane(jše)ga uvida sveta.

Lahko rečemo, da je Leon Matek klasični kantavtor (kitarist, pevec in pesmopisec), z izostrenim klasičnim kantavtorskim motrenjem navznoter in navzven. V razkrivanju notrin ga odlikuje nežna, emotivna, neposredna, z ljubeznijo podžgana vznesenost, ki jo mesi z na videz preprosto, a učinkovito poetiko, blizu romantičnim pesnikom ter ljudski metaforiki. Lahko bi celo rekli, da se v poetskem »več je manj« duhu, torej z malo besedami in z veliko »mesa«, na trenutke približa samemu Darku Rundku (tako besedilno kot harmonsko).

Sicer pa se avtor tokrat konkretneje, bolj angažirano in intimno odziva tudi na družbenopolitično problematiko. Takšnih pesmi je skorajda za polovico albuma, najsi gre za klic po boljših odnosih, pravici do integritete, svobodi odločanja, zavračanju ali za kritiko elitizma, neetičnosti in »pridobitev« sodobnega neoliberalizma (Hočem veliko več, Zakaj bi protestiral?, Ljudožerci ter Pazi, pazi, padu boš!). Dehumanizacijo posameznika/ce, kjer trčita lokalno in globalno, še posebej izpostavi v pesmi A ti je tega treba?, kjer sopostavlja suženjske odnose v eksotičnih krajih, kamor hodimo na počitnice, ter doma. 

Komad I Live In Facebook je v aranžmajskem smislu simpatičen, a je tovrstna tematika že precej izpeta. Vsekakor pa nas Leon Matek pretrese s pesmijo Čakal sem te pred čakalnico duš, v kateri nas (in sebe) sooča z bolečo izgubo ljubljene osebe. »Čakal sem te pred čakalnico duš, / v marmornati tišini izpraznjenih senc, / med nama vrata brez kljuk, / gluha noč brez zvezd, / klical, klical sem tvoje ime!« – tako šepeta, medtem ko se v ozadju oglaša cavovski orgelski dron, ki dodatno temni hadovski spust v trenutke slovesa, v krhkost, ranljivost in transcendenco. 

V aranžmajskem smislu Leon ne ponudi ničesar bistveno novega ali drugačnega (to pot se sicer ne dotakne saza, ki je dominiral na prejšnjem albumu Most), ampak ostaja zvest svojim igrivim, klasično strukturiranim harmonijam in melodijam. Pri tem zvočno sliko barvajo številni glasbeni gostje (tokrat s podkrepljeno trobilsko-pihalno sekcijo), s katerimi je Leon že sodeloval v preteklosti: Marjan Gradišar (bas, spremljevalni vokal), Sergej Ranđelović (bobni), Petra Onderufova (violina), Jaka Kastelic (harmonika), Bogdan Kreščišin (oboa), Uroš Razpotnik (klarinet), Kristijan Jesih (trobenta) in Miha Nemanič (spremljevalni vokal na dveh pesmih).  

Srce imaš tako veliko je album, ki niti po tematski niti po glasbeni plati bistveno ne odstopa od Matkovih prejšnjih del, je pa srčen pomnik spoznanj o sebi in svetu, ki jih narekujejo in brusijo prehojene poti domačega »omarkajamovskega« barda. Naj najde pot tudi do vas.