Veselje - upanje - ljubezen

Osebni jubilej je vsekakor razlog za praznovanje, hkrati pa je za umetnika praznovanje osebnega jubileja lahko tudi posrečena priložnost, da se ozre v lastno preteklost, povzame svoje dosežke ter jih proslavi skupaj s kolegi in občudovalci, občinstvom. Vse prepogosto se izvajanju opusa kakega skladatelja bolj posvetimo šele po njegovem nepovratnem odhodu. Zato je toliko bolj hvalevredna in dragocena vsaka priložnost, podobna tisti, ki smo ji prisostvovali v četrtek, 30. novembra, v dvorani Kulturnega doma Nova Gorica. V tem primorskem templju kulture je svojo petdesetletnico s koncertom lastnih del obeležil Ambrož Čopi, skladatelj, zborovodja in ena vidnejših glasbenih osebnosti našega časa na Primorskem in v Sloveniji. Pripravil je skladen spored lastnih del, ki ga je naslovil Veselje – upanje – ljubezen. Čopi je v tem naslovu zajel svoj življenjski credo, kot je sam pojasnil med dogodkom, saj je večkrat neposredno nagovoril občinstvo. Tako smo se resnično počutili kot povabljenci k skladateljevemu praznovanju in kot priče enkratnega, intimnega, prisrčnega dogodka. Izbrana dela je slavljenec izvedel z Zborom Slovenske filharmonije, njegovimi solisti in skupino inštrumentalistov, ki so se preostalim glasbenikom pridružili pri zadnji skladbi na sporedu. Ambrož Čopi kot skladatelj razpolaga z enkratnim poznavanjem zakonitosti in zmogljivosti človeškega glasu. Njegov vir navdiha je širok in sega od gregorijanskega korala, negro spirituala in slovenske ljudske pesmi do bogate lastne domišljije. Pri gradnji melodij in ritmov izhaja iz vsebine in ritmike besedila, pri čemer pa spevna, harmonsko bogata in sveže izrazna glasba vedno stopa v ospredje. S pričujočim koncertom je ob sodelovanju nekaterih najboljših slovenskih glasbenikov in zasedb več kot primerno obeležil osebni jubilej ter nase opozoril kot ustvarjalec in poustvarjalec s častitljivimi izkušnjami.

Spored se je začel z dvema skladbama, katerih osnovni glasbeni material je gregorijanski koral, in sicer antifon Veni, veni, Emanuel in O radix Jesse. Sledila je nežno občutena priredba koroške ljudske pesmi Tiha zemlja. Po tem slogovno kontrastnem intermezzu je prišla na vrsto duhovno glasba, ki navdih in melodiko črpa iz gregorijanske srednjeveške tradicije, triptih Tres cantiones sacrae, in O salutaris hostia. V delu He wishes for the clothes of Heaven je Čopi posegel po besedilu irskega pesnika Williama Butlerja /Yeatsa, diptih Tiho je prišla z zvezdami pa je uglasbitev dveh pesmi kraškega barda Srečka Kosovela. V Čopijevih delih smo lahko občudovali njegov prepoznaven eklektični slog, ki razkriva vplive najrazličnejših struj in žanrov – od romantike in impresionizma do jazza, spirituala in popa. Čopi v svojih skladbah različne, pogosto nesorodne slogovne prvine spretno izbira kot najbolj primerna sredstva za slikanje določenega vzdušja ali za vzbujanje asociacij. Svoje intimno poznavanje skoraj neskončnih izraznih zmožnosti človeškega glasu izkazuje z mojstrskim oblikovanjem zborovskih partov in njihovim zlivanjem v kompleksne, barvite akorde in pogosto izrazito večplastne teksture. Prefinjeni izraznosti in očarljivi lepoti tokratnih interpretacij je botrovala odlična tehnična pripravljenost Zbora Slovenske filharmonije, s katerim je Čopi lahko do polnosti izrazil vsebinsko zaokroženost in glasbeno komunikativnost svojih stvaritev. Kot spreten in natančen dirigent se je lahko zanesel na izvajalske sposobnosti vrhunskega zbora, katerih jasna izgovorjava, dolgi dih in trdna, gotova intonacija so neobhodni. Podobno velja za tiste člane zbora, ki so v določenih točkah zasijali kot solisti: sopranistki Urško Šemrov in Polono Gregorc, altistko Ano Potočnik, tenorista Roka Ferenčaka in Krištofa Strnada, baritonista Martina Kozjeka ter basista Miha Boleta. Proti koncu sporeda so se jim na odru pridružili pianist Gioele Andreolli, kontrabasist Tomaž Štular in bobnar Franci Krevh, ki so kot uigrana in temperamentna ritem sekcija obarvali izvedbo Čopijeve jazzovske Maše ljubezni, katere zadnji stavek je učinkovit piazzollovski sentimentalni tango. Zadnja je bila na vrsti skladba Arise my love, my beautiful one, ki je spored zaokrožila tako, da ni bilo potrebe po nadgradnji z dodatkom, čeprav je občinstvo željo po njem izrazilo z dolgim aplavzom.

Ambrož Čopi se je skozi desetletja svojega nepogrešljivega glasbenega delovanja izoblikoval v enkratnega ustvarjalca in poustvarjalca. Po študiju kompozicije pri Danetu Škerlu in Urošu Rojku se je v skrivnosti vokala in zborovskega dirigiranja poglobil kot asistent Stojana Kureta. Lastno skladateljsko in dirigentsko pot si je utiral s sodelovanji z zbori, kot so Komorni zbor Nova Gorica, Mešani pevski zbor Obala, Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem idr. Čopijeva dela so ovekovečena na petih avtorskih albumih. Je eden redkih slovenskih skladateljev svoje generacije, ki tako veliko pozornosti posveča vokalni a cappella glasbi, predvsem tisti s sakralno vsebino in značajem. Z njo se poklanja višji sili kot neizčrpnemu viru navdiha in ideji, ki je plemenita vsaj toliko, kot je plemenita glasba sama. Zato tako njegov sakralni opus kot tudi posvetna dela in priredbe ljudskih pesmi nikakor niso zlahka izvedljivi v vsakdanjem kontekstu, pač pa večinoma zahtevajo interpretacijo profesionalnih ali vsaj vrhunskih ljubiteljskih pevskih zasedb. Stroka je Čopijeve dosežke nagradila z Gallusovo plaketo, Škerjančevim priznanjem in Prešernovo nagrado. Trenutno je tudi glasbeni pedagog in svoje znanje predaja na Umetniški gimnaziji v Kopru, Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter Akademiji za glasbo v Ljubljani. 

Ambrož Čopi kot skladatelj razpolaga z enkratnim poznavanjem zakonitosti in zmogljivosti človeškega glasu. Njegov vir navdiha je širok in sega od gregorijanskega korala, negro spirituala in slovenske ljudske pesmi do bogate lastne domišljije. Pri gradnji melodij in ritmov izhaja iz vsebine in ritmike besedila, pri čemer pa spevna, harmonsko bogata in sveže izrazna glasba vedno stopa v ospredje. S pričujočim koncertom je ob sodelovanju nekaterih najboljših slovenskih glasbenikov in zasedb več kot primerno obeležil osebni jubilej ter nase opozoril kot ustvarjalec in poustvarjalec s častitljivimi izkušnjami.