Videti, poslušati in doživljati Kosovela

V teh dneh se z »velikimi« potezami na skoraj vsakem koraku v Evropi obeležuje stoletnica konca prve svetovne vojne oziroma velike morije, ki pa se ni končala novembra 1918. Njene posledice je bilo včasih z večjo, drugič malo manjšo intenziteto čutiti vse 20. stoletje; in še danes je tako. Pričakovani novi oziroma drugačni etos, ki ga je Srečko Kosovel razvijal v zgodnejših literarnih delih, je tako hitro zamenjala trpka vizija/prerokba o mračni usodi Evrope, ki ne da vedno znova pridobiva na aktualnosti, temveč se tega »statusa« nikdar ne znebi. Vemo, da se je Kosovel odzval na požig Narodnega doma v Trstu, v mestu, kjer so nedavno idejni nasledniki tega dejanja naduto paradirali vzdolž ulic. Njegove pesmi tako niso ujete v času, temveč se mimo svoje volje posodabljajo kot slutnje v navideznem zatišju. Zato ne preseneča, da vedno in znova navdihujejo umetnike v tem prostoru, in to najpogosteje tisti angažirani del, kamor že od nekdaj in ne glede na pojavnostno obliko prištevamo tudi zasedbo Borghesia. Zvočni zapis oziroma celotni avdio-vizualni projekt Proti kapitulaciji je neposreden odziv časovne in intimne privlačnosti med Kosovelom in Aldom Ivančićem. Ta je v slednjem tlela že od sredine osemdesetih let dalje ter se pred kratkim končno opredmetila v obliki albuma in koncerta, ali morda bolje rečeno, v nekakšnem retrofuturističnem recitalu.     

S Proti kapitulaciji Borghesia dobesedno postavlja zahtevo po slišanosti, po tem, da se jo vidi, ne pa (načrtno) spregleda oziroma ignorira. Na obeh koncertih, ki sta se po tehnični plati razlikovala, je Borghesia glasbo in video uporabila kot medija, s pomočjo katerih je Srečko Kosovel preko vmesnika nagovoril negotovi začetek 21. stoletja. V obeh primerih je koncept skrbno dodelan ter izključno osredotočen na vseh dvanajst pesmi z albuma. /.../ Morda nekoliko netipičen projekt za staro Borghesio, a povsem značilen za format časa, v katerem je človečnost porinjena v preživetveni geto.

Borghesia 2018 v veliki meri ni Borghesia, kot smo jo doslej poznali. Nobenih radikalnih ideoloških ali sorodnih zasukov ni zadaj, vendar je treba upoštevati, da skupina ne prečrpava potez iz boljše preteklosti v današnji čas, temveč se s svojimi sredstvi (po)skuša orientirati znotraj njega. Na trenutke se morda zazdi, da je preveč retro dovzetna, vendar gre v veliki meri le za standardizirane premaze, s katerimi maskira bolj sofisticirane žanre alternativne pop glasbe. Proti kapitulaciji je namreč sodoben industrial-rockovski album/projekt/nastop ter integralni del koncepta z izhodiščem v družbeno osveščeni poeziji Srečka Kosovela. Pesniško zbirko Integrali je pesnik namenil javnemu branju, in prav z Borghesio na odru so zdaj pesmi (v tem primeru besedila) pridobila manjkajoči efekt. Postale so reakcija in opozorilo na stanje razčlovečenega duha, ki danes prevladuje v javnem prostoru. V nastopu Borghesie zato ne najdemo več prevladujoče marginalne ikonografije, temveč je stanje odtujenosti in robnih sporočil zamenjalo stanje zaskrbljenosti, ki se postavi v bran in zagovarja kritično misel v luči svobode človeka. Seveda ni govora o svobodi, o kateri pridigajo institucije, niti o utopiji, temveč povsem »ta zaresnem« premisleku o izginuli ali neobstoječi zgodovinski distanci. Zato je nedvomno potrebna določena mera pozornosti in strpnosti, da se tok misli v emotivnem in dejanskem pomenu uredi v celoto, ki jo zapoveduje splošno nezadovoljstvo. Vseeno projekt ne deluje manj osebno, temveč ga vsi nastopajoči projicirajo iz sebe na splošno raven, čemur se prilagodi tudi video zapis Line Rice in Boštjana Čadeža, tako da postane neposredna in/ali simbolična nadgradnja ter dopolnilo slišanemu protestu. Besedila delujejo integralno in povezovalno ne glede na to, na koga odpade zapeto, znotraj njih pa se razvija čustveni most, ki razdaljo med nami (in časom) povsem izniči. Obstajajo trenutki, kjer Borghesia ne more mimo reprize nekdanje estetike, vendar se ta porazgubi med retro-modernimi zvočnimi dizajni v luči ravnotežja med industrijskim in progresivnim rockom, elektronskim in kitarskim, nasnetim in izvedenim ter organskim in neorganskim. V oči takoj zbode nepričakovana (pretežna) odsotnost frontmana Daria Seravala (zaradi težje bolezni je njegova vloga zreducirana na dve pesmi), ki po novem odpade na Iva Podržaja in pričakovani ženski vokalni prispevek pevke Irene Tomažin Zagoričnik ter basistke Jelene Rusjan, kjer prva ustvarja napetost v eksperimentalnem, druga pa ji sledi in deluje kot konstruktivistični blažilnik. Na splošno se projekt veliko posveča prepletu ženskih vokalov, ki po eni strani ustvarjajo pretočnost, po drugi pa zahtevajo določeno mero strpnosti, saj (mnogi) Borghesie v tem kontekstu do tega trenutka niso bili vajeni slišati.

S Proti kapitulaciji Borghesia dobesedno postavlja zahtevo po slišanosti, po tem, da se jo vidi, ne pa (načrtno) spregleda oziroma ignorira. Na obeh koncertih, ki sta se po tehnični plati razlikovala (v Stari elektrarni so bile razmere za avdio koncertno doživetje precej boljše kot v Prešernovem gledališču), je Borghesia glasbo in video uporabila kot medija, s pomočjo katerih je Srečko Kosovel preko vmesnika nagovoril negotovi začetek 21. stoletja. V obeh primerih je koncept skrbno dodelan ter izključno osredotočen na vseh dvanajst pesmi z albuma. Kakršenkoli dodatek bi bil povsem nepotreben in vzet iz konteksta javnega branja. Temu je spretno sledil tudi scenski nastop, včasih v službi besedila, drugič povsem minimalističen, s čimer so se povečevali kontrasti gibanja in statičnosti, akcije in pasivnosti, manipulacije in upora predaji. Morda nekoliko netipičen projekt za staro Borghesio, a povsem značilen za format časa, v katerem je človečnost porinjena v preživetveni geto.