Vokalna skupina Gallina – na obzorju novega v vokalni glasbi

Ko v slovenskem vokalnem zvočnem prostoru dovolj prodorno in odmevno vznikne nekaj malih pevskih skupin, je treba izostriti pozornost. Iz amorfnosti zborovske mase na tokrat ocenjevani zgoščenki Kurje gospe izstopijo Manca Simonič, Urška Banovec, Ana Plemenitaš, Višnja Fičor in kot gostujoči pevki Mirjam Strmole ter Ana Erčulj, slednja tudi in predvsem kot umetniški vodja! Ne da bi spregledovali oktetovstvo, slovensko »endemično« komorno vokalno glasbeno prakso, toda skupina Gallina (in sorodne) zahteva drugačen program za poslušanje, drugačna akustična in estetska merila. Zaradi udomačenosti v zborovskem zvočnem prostoru, ki ponuja veliko možnosti za izpevanje in je uglašen v gost, vibrirajoči zvok, je tako treba spremeniti precej kriterijev za poslušanje: jakost, razumljivost izgovarjave, detajlnost dinamičnih stopenj, tempo izvajanja, gibkost dogajanja ...

Spremno besedilo k zgoščenki Gallina poslušalcu napoveduje nekaj novitet, nekaj manj in nekaj bolj znanih skladb, zborovska determiniranost interpretacij pa je tako močna, da lahko tudi znane skladbe delujejo nekoliko tuje, novo. Naslovna skladba Rada Simonitija, Kurje gospe, uvaja Gallinino zgoščenko; je hudomušna in kar kliče po izvedbi, kjer je vsak zlog in glasbeni motiv samostojna izrazna enota. Če pevski zbor težko tako jasno in v vsakem trenutku izrazi naboj glasbeno-besedilne predloge, pa Gallina s solistično zasedbo glasov streže temu v popolnost. Skladbe Rožmarin in Gondolirjeva pesem (obe Fran Gerbič), Po slovesu (Emil Adamič) delujejo kot dramski prizori. Gostobesednost in zgoščenost pripovedujočih skladb, med drugim tudi Merkujeve, izpeljuje Gallina z izjemno natančnostjo in nenehno osrediščenostjo na vsebino. Interpretacije so tako dinamične in premišljene, da ne zapadajo v dolgočasno besedovanje.
V razdelku s sedmimi novitetami – te so nastale z mislijo na ženski kvartet Gallina – sta dve uglasbitvi Lainščkovih pesmi: prva, Skrivnost, Andreja Makorja in druga, Sposodim si, Mojce Prus, ki je uglasbena radoživo in programsko sledi zgovornemu besedilu. Glasbeni jezik dveh mladih skladateljev Aneja Černeta in Mateja Kastelica razkriva domačnost z zakonitostmi vokala, njegovih barvnih in dinamičnih prostorov. Ob tako raznolikem programskem izboru je jasno, da Gallina s svojo profesionalnostjo dobro razkriva in zakriva takšne in drugačne skladateljske rešitve.

Pri poslušanju vokalne skupine Gallina dobimo predstavo, da bi zborovsko péte skladbe lahko nastale z mislijo na komorne zasedbe. Zgodovinska dejstva, razen tista za drugo polovico 19. stoletja, tega razmisleka sicer ne upravičujejo, a zborovskim skladbam v interpretaciji Galline ne manjka nič. Nasprotno: tam, kjer zbor funkcionira s svojo kvantiteto, ta pevski sestav deluje detajlno, z drobnimi in povedno ključnimi podčrtovanji ter prevzemanjem in izmenjevanjem pevskih vlog. Gallina ima dovolj individualnosti, da lahko prepoznamo posamične glasove, ki niso popolnoma »studijsko« izčiščeni in postavljeni v že kje drugod slišani kalup.

Gallina razpolaga s širokim naborom dinamičnih stopenj, ki pa ne prestopajo mej tistega, kar pevke glasovno zmorejo. Kolikor je poigravanje z dinamičnimi odtenki v mali zasedbi večji izziv za izvajalce, pa je lahko tudi njena omejitev; toda sposobnosti izražanja so meje vokalne zrelosti izvajalcev, in ta je pri Gallini na visoki ravni.

Dramaturški lok, ki izhaja iz naslova zgoščenke Kurje gospe, dobi s skladbo Mojce Prus, ki nosi naslov Moški, feministično obarvano piko na i. Povsem zadnjo piko pa ji pravzaprav postavlja Simonitijeva Lahko noč, kombinacija izštevanke in uspavanke, čeprav se zdi, da pesem bolj simbolno napeljuje v umirjenost, medtem ko duha in ušesa buri želja po vnovičnem poslušanju zgoščenke.