Volkovi in zmaji

Devet poglavij »izgubljenega konca tedna« je lahko tudi »podaljšan teden«, kar se nam vsekakor ponuja v razmislek ob poslušanju plošče tria Wild Strings. Ne gre za običajna preigravanja ljudskih pesmi, kot bi ob nekaterih naslovih lahko pomislili; samo tri skladbe so neposredne predelave ljudske teme. Gre za avtorski sprehod po treh različnih glasbenih pokrajinah.

Mar res tako različnih? Dve tretjini tria imata slovanski skupni imenovalec: violinistka Petra Onderufová je Slovakinja, kitarist Aleksander Kuzmić iz Slovenije, medtem ko čelist Toby Kuhn prihaja iz Francije. Morda bi pričakovali, da godala glede na zasedbo dominirajo v zvočni sliki, a ni nujno tako. Že v uvodni, naslovni skladbi ima kitara eno od nosilnih vlog, čeprav so godala morda bolj navzoča. Pomen »tretjega pri primeri« je jasen tudi v treh osrednjih skladbah na plošči Lost Weekend, SnowWolf, Dragon in Kopanica, v katerih se izkristalizira tako avtorski pristop v celoti (prvi dve) kot avtorski pristop k ljudski temi (slednja).

SnowWolf sodi med krajše skladbe na plošči; Kuzmić v njej zaigra na hulusi, tradicionalno kitajsko glasbilo, in s tem pesmi da nekolikanj srhljiv podton, ki ne deluje nujno vzhodnjaško, pač pa keltsko. Ko sem pesem poslušal, sem se znašel v ljudskih pripovedkah nordijskih ljudstev in v nekaterih skladbah Marka Knopflerja, ki skozi solo kariero od leta 1996 v svojem ustvarjanju konsistentno ohranja keltski melos. Slišal sem tudi, denimo, Zamfirja in celo vrsto »svetovnih« godb, ki uporabljajo take in drugačne piščali; a to zgolj mimogrede. Pomembno je, da pesem resnično učinkovala: občutje snežne praznine tako rekoč skoči iz zvočnikov, ne glede na to, da se skladba pozneje razvije v skorajda povsem nekaj drugega. Dragon na neki način nadaljuje zgodbo SnowWolfa, začne se s kitaro, nakar se pridružijo godala. Domala vse skladbe v sebi nosijo značilen pridih balkanskih godb, če ne na začetku, pa vsaj v poznejšem razvoju, in tako pripravljajo že od druge skladbe, Seven7, teren za zaključni ljudski temi v pesmih Kopanica (Gankino Horo) in Jovano Jovanke. Slednjo poznamo kot staro makedonsko ljudsko temo, kot nekakšno »osrednjo temo« kariere Aleksandra Sarievskega, leta 1967 (tudi kot filmsko temo) so jo izvajali Zlatni dečaci, znana je v turščini, poznate jo spremljevalci kariere Johnnyja Štulića, v zadnjem desetletju jo je v duetu z Biljano Krstić prepeval pokojni Toše Proeski in pri nas Perpetuum Jazille itd. Gankino Horo je bolgarski ljudski ples v enajstosminskem/šestnajstinskem taktu; če svetovni strokovnjaki ta ples označujejo kot »živahen«, mu izvedba na pričujoči plošči ne dela sramote, čeprav se ves čas prepleta z otožnostjo »knopflerjevske« akustične kitare in občasno otožnejših godal.

Zdi se, da trio tako k avtorskemu kot k ljudskemu gradivu pristopa precej sproščeno, že nekolikanj jazzovsko, vzdušje s plošče se večkrat, celo v najotožnejših trenutkih, prevaja nekako takole: tole je tema, vemo, kje moramo začeti, kakšna je zgodba in kje se konča, vendar poskušajmo pot med obema koncema najti na čimbolj nevsiljiv način. Kdo morda poreče, da je to bistvo vsake dobre glasbe. Res je, ni pa nujno, da vedno uspe, oziroma drugače povedano, ni nujno, da je zasedba dovolj spretna in takšen pristop tudi ustrezno izpelje. Ko se plošča konča, ugotovimo, da je bil v tem pogledu strah povsem odveč. Skušajmo zasedbo torej ujeti v živo in se prepričati, ali studio morda ne laže. Občutek imam, da ne bomo razočarani.