Vollmaierjev Kind des Laibachs

Med študijem klavirja na ljubljanski akademiji je Sašo Vollmaier v usodi pianistične kariere prepoznal več športa kot umetnosti, zato se je odločil za bolj kreativno življenjsko pot. Trenutno je razpet med tujino, kjer preučuje in poučuje predvsem zaznavo in vlogo glasu na odrskih deskah (Mednarodni umetniški center Roy Hart) ter deluje kot poklicni skladatelj, in Ljubljano. Njegovo tukajšnje ustvarjanje nam je najbolj znano po izdelkih zasedbe Laibach, pri kateri je med letoma 2007 in 2013 deloval kot aranžer in glasbenik. Pričujoči izdelek tako lahko poslušamo kot prvič spet sklenjeno pot: Vollmaierjev avtorski recital, v katerem se združijo vse naštete silnice njegovega doslejšnjega ustvarjanja. Kljub temu da Vollmaier iz glasbe Laibacha izlušči sebe ali svoje, še vedno v veliki meri misli znotraj iste perspektive: gre za oblikovno in idiomatsko predrugačen Laibach, kind-of Laibach, ali če si dovolimo poigrati z besedami, Kind des Laibachs – klavirsko dete skladb, ki jih je Vollmaier sam pomagal prevetriti.  

Zasnova albuma Kind of Laibach temelji na nosilnih figurah in ornamentnih drobcih štirih skladb s plošče Laibach revisited, ki je leta 2010 nastala kot novi glasbeni pogled na skladbe s prve plošče kolektiva, izšla pa je šele lani. Ne glede na to, v kolikšni meri je imel Vollmaier prste vmes kot sosnovalec skupnega zvočnega jezika, so izbrani fragmenti gotovo njegovi; gre torej za izhodiščne motive in pa dodatke, tiste male aranžerske in skladateljske zamisleke, ki skladbo lahko izmaknejo šabloni in zaradi katerih aranžerji postanejo »svojega denarja vredni«. 

S tem se že sam zastavek znajde v svojstveni vmesnosti med izrazno hipnim in vnaprej nabranim: material je izvzet iz svojega prvotnega konteksta, prevladujoče podčrtanega s tipičnim koračniškim beatom, in predan kladivcem, prek katerih klavir občutljivo poje, spet drugje pa, kot pravi avtor, »kriči« kot veliko melodično tolkalo. Razvoj posameznih odstavkov je odvisen od čisto glasbene zmožnosti obravnave daljših ritmično-melodičnih pasusov ali kar najmanjših motivov, kjer ti skoraj po pravilu (p)ostanejo ostinatna osnova, ki ji nato po premisleku ali navdihu navesi dodatne kontrasubjekte (najučinkovitejše rešitve so bitonalni kontrapunktični vdori), barvna dromljanja, grozdne treske ali bravurozne sprehode. Na tej točki lahko skladbe tudi obstanejo, glasbena misel se izčrpa, nas pa Vollmaier običajno še pravi čas odreši razvlečenosti novodobnega crossover pianizma in nas s šivom ali prehodom prestavi drugam. Vpogled v partituro, priloženo vinilni izdaji založbe Nika records, razkrije, da je predviden zgolj okvirni oblikovni in vsebinski potek kosov, ponavljajoči se temelj in zaris tistega, kar ga bo obdalo, hkrati pa pušča dovolj prostora za improvizacijo, impulz. Navodila za variacije so okvirna in ne natančno izpisana (»pavze, sprememba tempa, prestavi poudarek, različne oktave« v Krvavi grudi), tudi opisna (»izoliraj s kaosom«), pripisi, kot sta »ponavljaj, dokler ne boli, nato nadaljuj« in »išči–meja–kriči« pa pri skladbi Obsesija narekujejo formalni potek, katerega moment določi povsem telesna zmožnost.

Splošno vodilo, ki nas spremlja skozi spored petih odgovorov na izbrane motive in ravno toliko skladb brez jasno zaznamovanega izhodišča, je kontrast med meditativnim in nervoznim, povezujejo pa jih vztrajna ponavljanja motivov, ki se lahko kot srčika prelijejo iz enega razpoloženja v drugo. Vztrajna ponavljanja nadomeščajo izostali zunanji ritem, ne želijo se ga otresti, kar bi lahko nenazadnje razprostrlo tudi možnosti za manj togo obravnavo od programskega in glasbenega konteksta »osvobojenega« izhodiščnega materiala. Pianist se poigra tudi s semantiko: sklepni minimalistični drnec skladbe Ti, ki izzivaš že po prvi tretjini prekine karikirani motiv iz predhodne Resistance is futile (edinega naslova, ki domuje na plošči Spectre), skladba pa se konča abruptno:

»Srčno stopi sam
v krvoprelitje in padi
če si zares junak!« 

Kljub temu da Vollmaier iz glasbe Laibacha izlušči sebe ali svoje, še vedno v veliki meri misli znotraj iste perspektive: gre za oblikovno in idiomatsko predrugačen Laibach, kind-of Laibach, ali če si dovolimo poigrati z besedami, Kind des Laibachs – klavirsko dete skladb, ki jih je Vollmaier sam pomagal prevetriti.